Samo še naprej

Novi Sandero lahko precej resneje tekmuje z imenitnejšimi razrednimi imeni in se spogleduje s kupci, ki so se doslej obračali stran od vsega, kar je bilo na voljo pri znamki Dacia. Sandero se je namreč iz grdega račka prelevil v všečen in prepoznaven avtomobil s samozavestno podobo. Zaznamujejo jo velika maska z ozkimi žarometi, ki zdaj lahko svetijo s svetilnimi diodami, dinamičen bočni profil in zadek, ki se ga ne bi sramovala tudi zveneča imena avtomobilskega oblikovanja.

Osnova je enaka, kot jo ima povsem svež Renault Clio pete generacije in nova platforma je snovalcem omogočila več poigravanja s karoserijskimi deli, varnostnimi elementi in pogonsko tehniko, med vsem tem pa je največja pridobitev prostornejša in širša potniška kabina. Udobje je več kot solidno in počutje v notranjosti je precej boljše kot v prejšnjem modelu.

Pomemben del k temu prispevata dobro odmerjena prednja sedeža z dovolj dolgim sedalnim delom in tudi namestitev na zadnji klopi je, seveda ob upoštevanju dolžine avtomobila, razmeroma udobna. Zadaj je za dodatne štiri centimetre prostora, a je treba vedeti, da gre raztegovanje potniškega dela nekoliko tudi v škodo prtljažnika, ki meri osnovnih 328 litrov, kar je v tem velikostnem razredu povprečna vrednost, z zlaganjem zadnje sedežne klopi pa se prostor za prtljago poveča na solidnih 1.108 litrov.

Digitalizacija je v svet romunske avtomobilske znamke vstopila le delno, a tega ne navajam v slabšalnem pomenu. Merilnika hitrosti in motornih vrtljajev sta namreč ostala analogna, a sta zelo dobro pregledna in prav nič nisem pogrešal živobarvne grafike in migetajočih številk. Zabavne elektronike je povsem dovolj na velikem osrednjem komunikacijskem zaslonu, ki je kooperativen, pregleden in uporabniško prijazen. Ob njem je lahko še snemljiv nosilec za pametni telefon, obe napravi pa se seveda znata povezati in komunicirati.

Motorna izbira je precej omejena in treba se je sprijazniti z bencinskim trivaljnikom (alternativa kombinacija z utekočinjenim naftnim plinom), ki kljub razmeroma skromni moči solidno opravlja svoje delo. Kljub temu da se navorna krivulja do vrhnje točke povzpne že pri 2.000 vrtljajih, se vsa motorna moč sprosti precej više, tik pred območjem, ko začne motor z zvokom sporočati vozniku, da priganjanja v visoke vrtljaje nima preveč rad. Hkrati pa s tem opozarja tudi na razmeroma šibko zvočno izolacijo motornega prostora.

Tudi pri vožnji v daljše klance trivaljnik kljub prisilnemu polnjenju s pohajanjem sape razmeroma hitro pokaže svojo šibkost in zahteva prestavljanje navzdol. Na odprti, ravni cesti je precej drugače. Tam avtomobil brez težav doseže največjo dovoljeno avtocestno hitrost, čeprav za pospešek do 100 kilometrov na uro potrebuje 11,7 sekunde.

Šeststopenjski ročni menjalnik si zasluži pohvalo za natančnost in dobro preračunana prestavna razmerja, zlasti šesta prestava je naklonjena daljšim relacijskim vožnjam. Poraba bencina ni med najmanjšimi, a s povprečjem 7,6 litra na našem 100-kilometrskem merilnem krogu je še nekako v okvirih zmernosti.

Sandero razmeroma mehko požira cestne grbine, kar je pravzaprav najboljša točka njegovega podvozja, pri hitri vožnji skozi ovinke rahlo pozibavanje opozarja na morebitno precenjevanje zmožnosti podvozja in tudi roke na volanu začutijo, da informacije o stiku koles s podlago, niso stoodstotno natančne, medtem ko zavore, kljub temu da so zadaj bobnaste, vselej zanesljivo ustavijo avtomobil. Pasivna in aktivna varnost ostaja relativno šibka točka, čeprav je Sandero s sistemoma za zaznavanje vozil v mrtvem in za samodejno zaviranje ob nevarnosti naleta nekoliko napredoval tudi na tem področju.

In ob vsem napredku tudi dejstvo, da cena tega avtomobila z boljšim nivojem opreme kar precej presega magično mejo desetih evrskih tisočakov, ne bi smela povzročiti večjega presenečenja.