Hyundai i20 je odgovor na še vedno zelo konkurenčen razred manjših družinskih avtomobilov, kateremu po večini kraljujejo evropske znamke. Z novo kombinacijo litrskega motorja in avtomatskega menjalnika pa bi utegnil prepričati marsikaterega kupca, ki na korejsko znamko še pred nekaj leti nikakor nebi pomislil.
Ko je Hyundai minulo poletje predstavil prenovljenega predstavnika B segmenta, model i20 smo se najprej lotil iskanja karoserijskih sprememb. Roko na srce, potrebno ga je bilo postaviti ob bok predhodniku, a ko smo enkrat to tudi storili, smo zgolj prijeli za glavo. Ko takole oba stojita drug ob drugem so le-te namreč očitne na prvi pogled, pa tudi ni jih tako malo. A vendarle namen Hyundaijeve prenove ni bil zgolj modernizirati zunanjosti avtomobila, veliko več pozornosti so namreč namenili tehnični plati avtomobila, motornemu sklopu, kateremu smo posvetili tudi največ pozornosti.
Pod pokrovom testnega avtomobila se je skrival šibkejši izmed obeh novincev v motorni ponudbi, litrski turbo trivaljnik z močjo 100 'konjev' ali 73,6 kilovatov, zapisano s sodobnimi enotami. Ta je bil s kolesi povezan preko sedemstopenjskega avtomatskega menjalnika z dvojno sklopko; kombinacija, ki bi se še pred leti zdela popolnoma nesmiselna, nepotrebna; nihče nebi niti pomislil nanjo. A časi se spreminjajo, tudi na ta način.
Zgoraj navedena kombinacija hitro preseneti. Kljub majhni motorni prostornini in avtomatskemu menjalniku je avtomobil še posebno v mestnih središčih zelo poskočen in odziven, ne glede na to, ali med prestavami pretikate sami ali pa to nalogo prepustite avtomatiki. Jasno, obstajajo še hitrejši menjalniki, pa tudi precej počasnejši in v kolikor se izogibamo res agresivnim pospeševanjem (dinamična vožnja mu ne povzroča težav), pretikanja med prestavami ne boste opazili. Zadovoljstvo, še posebno z motorjem se nadaljuje na avtocesti, kjer je tako potrebno pozabiti na to, da bi hitro prehiteli vozilo pred seboj. Majhni trivaljniki pač imajo svoje omejitve. A že dejstvo, da boste tudi v bolj strme klance lahko ne le sledili prometu, pač pa to brez najmanjših težav počeli v najvišji prestavi potrjuje dejstvo, da je i20 povsem spodoben sopotnik na vseh vrstah cest.
Na voznem področju si i20 tako zasluži pohvale (dovolj čvrsto je njegovo podvozje, poraba 5,7 litrov na normnem krogu je povsem sprejemljiva, ob agresivni vožnji pa se lahko povzpne do osem litrov), grenak priokus pa pusti kabina. Medtem ko je občutek na usnjenem (in ne preveč odebeljenem) volanskem obroču dober, pa se ta hitro izgubi na enobarvni plastiki testnega vozila. Ta v celoti prekriva vsa vrata, poleg tega pa je tudi izredno trda. Monotonijo tako razbije soliden informativno-razvedrilni sistem, ki je prijazen do uporabnika, nekaj malega privajanja zahteva le sistem za upravljanje radijskega sprejemnika.
Hyundai i20 je s prenovo dobil paket asistenčnih sistemov, zajet pod imenom SmartSense, med katerimi smo največ pozornosti namenili sistemu za preprečevanje nenamerne menjave voznih pasov. Ta ves čas nadzoruje in popravlja smer vožnje vozila, zaradi česar je njegovo delovanje neopazno, a učinkovito, mu pa na drugi strani težave povzroča stoječa voda na cesti, zaradi katere ima lahko težave pri prepoznavanju oznak na vozišču.
Gledano kot celota je i20 vsekakor eden bolj zanimivih akterjev v razredu manjših avtomobilov, kjer kraljujejo Renault Clio, Volkswagen Polo, Ford Fiesta (in še bi lahko naštevali). Posamezniki, ki dajo veliko na urejeno notranjost bodo nad njegovo kabino vihali nosove, vsem preostalim, ki se s tem in z značko na motornem pokrovu ne obremenjujejo preveč pa bo ponudil povsem konkurenčen paket, ki zna na marsikaterem področju tudi presenetiti v pozitivno smer.