Kratki test: Hyundai Santa Fe 2.2 CRDi 4WD Impression

Santa Fe je morda preprosto prevelik, recimo za pol številke. Pa malo premalo evropski – ali pa preveč SUV in premalo križanec. Malce pri obliki, malo pri materialih, malo pri legi na cesti in delovanju podvozja. Recimo, da bi ga raje vozili ameriški vozniki, sploh takšnega, popolnoma založenega z opremo, s 197-'konjskim' dizlom (okej, to čez lužo ne bi bilo tako priljubljeno) in samodejnim menjalnikom.

Po vrsti: oznaka Impression pri Santa Feju pomeni najbogatejšo različico opreme, še stopničko nad opremo Limited, ki je bila dolgo vrhunec Hyundaieve ponudbe. To pomeni usnje na električno nastavljivih sedežih s spominom, sedempalčni barvni LCD sredi armaturne plošče, navigacijski sistem, pomično panoramsko sončno streho (ki jo je mogoče odpreti tako, da zdrsne nazaj, ne pa tudi le delno, z dvigom zadnjega dela), boljši zvočni sistem, ksenonske in LED-luči, ogrevane prednje in zadnje sedeže, omejevalnik hitrosti in tempomat, dežno tipalo, bluetooth ...

Ni da ni, bi lahko rekli ob pogledu na seznam opreme – res pa je, da manjka (ne le v opremi, temveč tudi na seznamu dodatne opreme) kar nekaj elektronskih varnostnih dodatkov, ki so v evropskih avtomobilih zelo domači: različni sistemi zaznavanja ovir in samodejnega zaviranja, sistem za opozarjanje ali preprečevanje nenamerne zapustite voznega pasu, nadzor mrtvih kotov, aktivni tempomat in še kaj bi se našlo.

A izza volana tega, da je bolj podoben SUV-u stare šole kot osebnemu avtomobilu ne kaže pretirano. Motor je zmogljiv, ne preglasen, menjalniška avtomatika pa dovolj uglajena in po drugi strani odločna, da zlahka sledi ukazom voznika. Seveda, obstajajo tudi boljše, a tudi številke na ceniku so v takšnih primerih drugačne.

Volan? Stopnjo pomoči servoojačevalnika je mogoče nastavljati tristopenjsko kar s stikalom na njem, v vsakem primeru pa lahko Santa Fe ob ostrem pospeševanju malce pocuka volan, ta pa hkrati ni zadnja beseda ne pri natančnosti ne pri komunikativnosti. A pri vsakdanji uporabi ga bo večina voznikov tako in tako nastavila na najudobnejši način in jih vse skupaj sploh ne bo motilo.

Podvozje? Prav nič presenetljivo ni, da se Santa Fe na asfaltu v ovinkih rad nagiba ter da ga lahko kratke prečne neravnine malce vržejo iz tira, a gledano v celoti so Hyundaievi inženirji našli dober kompromis, ki se dobro znajde tudi na makadamskih cestah, hkrati pa na avtocesti zagotavlja ne le dovolj udobja, temveč tudi zanesljivo vztrajanje v smeri na avtocesti.

Štirikolesni pogon je klasika, večina navora gre v osnovi na prednja kolesa (kar je pri ostrem pospeševanju, kot že omenjeno, včasih opazno), seveda pa je mogoče sredinski diferencial preprosto zakleniti (v razmerju 50 : 50). A razmere na cesti (ali zunaj nje) morajo biti res neprijetne, da je to treba storiti.

Santa Fejeve zunanje mere dajo slutiti, da je v kabini veliko prostora, in avtomobil v tem ne razočara. Visoki vozniki (nad 190 centimetrov) si utegnejo sicer zaželeti, da bi se dalo voznikov sedež potisniti še kak centimeter nazaj, drugi pa se (niti spredaj niti zadaj) ne bodo pritoževali.

Merilniki bi lahko bili malo preglednejši, razporeditev stikal je večinoma dobra, velik sredinski, za dotik občutljiv barvni LCD pa poskrbi za udobno upravljanje vseh funkcij večpredstavnostnega sistema. Sistem za prostoročno telefoniranje bluetooth deluje odlično (in lahko s telefona tudi predvaja glasbo).

Prtljažnik je seveda velik, in ker v testnem Santa Feju ni bilo doplačilne tretje vrste sedežev (za te se razen pri res največjih SUV-ih navadno izkaže, da so skoraj neuporabne, hkrati pa odžirajo prostor v prtljažniku), je bil ta ogromen, z uporabnimi predali v dnu. Lepo bi bilo sicer, da bi imel kakšno uporabnejšo kljukico za obešanje vreč na bočnem delu prtljažnika – prav to so detajli, ki utegnejo zmotiti evropskega kupca.

Temu bo verjetno všeč zunanja oblika. Santa Fejev nos je dinamičen, svež in opazen, oblika v celoti pa je skladna in 4,7 metra dolg avtomobil kar dobro skriva svojo velikost.

Poraba? Ugodna. 9,2 litra testne porabe je za skoraj 1,9 tone težak SUV s štirikolesnim pogonom in zmogljivim motorjem dokaj ugodna številka, na našem normnem krogu pa je tale Santa Fe porabil 7,9 litra dizla za 100 prevoženih kilometrov.

V primerjavi s Hyundaievimi najbolj 'evropskimi' modeli (i40 in manjši bratje, na primer) je Santa Fe Hyundai stare šole, torej avtomobil, ki se za majhne pomanjkljivosti pri voznih lastnostih in notranjih detajlih oddolži z ugodno ceno. 190-'konjski' dizel, štirikolesni pogon, veliko prostora in ne nazadnje  dolg seznam serijske opreme za 45 tisočakov? Ja, to je ugodno.

Besedilo: Dušan Lukič