Vse kar Mazda zna

Avtomobilske stoletnice se počasi končujejo, večina najpomembnejših znamk je že zapeljala v drugo stoletje svojega obstoja. Lani je to uspelo Mazdi, ki je ta častitljivi jubilej obeležila s posebno serijo vozil. Ne le s CX-5, ki smo ga pred meseci že predstavili, ampak tudi s pre­ostalimi modeli, vključno z Mazdo3.

Na prvi pogled jubilejnica v primerjavi z običajnimi sestrami ne deluje prav nič posebnega. Bela barva v kombinaciji s črnimi platišči (z rdečim pokrovom pest in zabeleženo obletnico) ob odsotnosti kroma deluje opazno bolj čisto. No, bolje rečeno, športno, kar poudarjata tudi dve izpušni cevi na zadku vozila. Kromirana zaključka sta prava, nista ponaredka, kakršni tudi na precej dražjih avtomobilih skrivajo običajne jeklene cevi.

A tisto pravo, kar ta avtomobil naredi najbolj privlačen, je očem mimoidočih skrito. Je namreč v kabini, rezervirano za lastnika in potnike, ki delajo družbo. Rdeče usnje na sedežih v kombinaciji z rdečimi preprogami je nekaj, kar bi pričakovali v vozilih športno naravnanih italijanskih znamk, ne pa v Mazdi. A ne razumite me narobe, presenečenje je bilo izključno pozitivno! Obilica kakovostnega usnjenega oblazinjenja v kombinaciji z mehko oblazinjeno (in delno v usnje odeto) armaturno ploščo daje močan občutek prestiža, zaradi katerega se Mazda3 na tem področju lahko kosa z enako velikimi vozili nemške trojice, v nekaterih pogledih pa jih celo prekaša.

Počutje v kabini je torej dobro, položaj za volanom pa je posebno po godu dinamičnim voznikom. Merilniki so namreč večinoma analogni, minimalistični, hkrati pa sporočajo vse najpomembnejše informacije. Informativno-zabavni sistem je mogoče upravljati s kombinacijo vrtljivega stikala in štirih bližnjičnih stikal na sredinskem grebenu – ravno tam, kjer svoje mesto najde zapestje desne roke, naslonjene na sredinski naslon. Preprosto, enostavno in učinkovito – ter po mojem mnenju precej bolj varno kot pri zaslonu, občutljivem za dotik, saj so stikala postav­ljena intuitivno. Na ti sva si bila že po nekaj kilometrih.

Kabina torej prinaša vse najboljše, kar Mazda ponuja, enako pa velja tudi za pogonski sklop. Motor zmore 180 'konjev', ki se prek šeststopenjskega ročnega menjalnika prenašajo na cesto. Resda omogoča povsem ležerno vož­njo že pri nizkih vrtljajih, a najbolje se počuti, ko merilnik vrtljajev preseže številko 2.500. Takrat se povsem prebudi in to vozniku sporoči tudi s prijetno zvočno kuliso – pa tudi s porabo, ki se povzdigne vse do osmih litrov bencina na 100 kilometrov.

Priznam, Mazda3 je ena izmed tistih kombilimuzin, ki so mi nekoliko bolj zlezle pod kožo. In kateri avtomobili so pravzaprav njena konkurenca? Glede na to, kar ponuja Mazda3, klasični in na cesti pogosteje videni predstavniki segmenta C to vsekakor niso. Bolj ji diši (pregovorno nemški) premijski razred – tudi zaradi nekoliko višje cene ... A zanjo ne morem in ne smem reči, da je ne­upravičena.