Prva knjiga, drugo poglavje

In če uvod prenesemo na Renaulta Capturja, lahko ugotovimo, da je Renaultov križanec zdaj zgodbo popeljal v drugo poglavje prve knjige. Zgodba se bistveno ni spremenila, je pa vseeno postala nekoliko bolj zanimiva, še posebej, če jo beremo med vrsticami. Tako tudi Captur na prvi pogled ni pretirano drugačen, zgodba se nadaljuje, a je doživel nekaj dodatkov, zaradi katerih je nekoliko bolj razburljiv, bolj privlačen, da bo voznike in kupce lahko zadržal vse do konca svoje zgodbe na trgu.

Pri Renaultu so Capturju lani namenili novost na samem vrhu ponudbe bencinskih motorjev. Tega sicer že poznamo iz večjih Renaultovih modelov, saj je med drugim na voljo v modelih Espace in Talisman. Kljub 1,3 litra prostornine namreč voznik prek stopalke za plin upravlja 110 kilovatov oziroma 150 'konjev' moči. Glede na to, da ga Renault uporablja tudi v drugih večjih modelih, je bilo pričakovati, da z mobilizacijo Capturja ne bo imel pretiranih težav. Pričakovanja je tudi upravičil, tako na avtocesti, kjer je brez težav sledil vsem preostalim udeležencem – brez težav pa bi lahko celo narekoval tempo – kakor tudi med mestno in primestno vožnjo. Poraba goriva je pri tem – če upoštevamo motorno moč in to, da gre vendarle za križanca – solidna. V praksi je tako ob vsakodnevni uporabi avtomobil porabil približno šest litrov in pol bencina na 100 prevoženih kilometrov, na našem normnem krogu pa je poraba znašala še pol litra manj.

Med omenjeni motor in sprednji kolesni par je bil v testnem primerku umeščen avtomatski menjalnik EDC s šestimi stopnjami, ki ga pri Renaultu cenijo na 1.500 evrov. Ob umirjeni vožnji vsa trojica sodeluje zgledno, tudi razmerje med prestavami je dobro zamišljeno, nikakor pa mu ni po godu dinamična vožnja, kar zna izraziti z nemirnim in (pre)počasnim pretikanjem med prestavami. Nekoliko nenavaden je tudi mehak občutek prestavne ročice v primeru ročnega izbiranja prestav, zaradi česar se bodo vozniki, vajeni ročnih menjalnikov, verjetno raje odločali in delo prepustili menjalniku.

Drugo kritiko si avtomobil zasluži pri infozabavnem sistemu in varnostnih tehnologijah, kjer morda nekoliko zaostaja za konkurenco. Sistem je namreč na trenutke nekoliko zapleten in zahteva preveč korakov, da bi prišli do želene destinacije. Ob tem seveda ne smemo mimo tega, da je avtomobil kljub vsemu v osnovi star že šest let (in temelji na odhajajoči generaciji Clia), zato je povsem razumljivo, da se pri Renaultu niso odločili slediti vsem najnovejšim trendom. A čeprav temelji na Cliu, je počutje v kabini Capturja precej boljše, kjer gre zahvala višjemu stropu, testni primerek pa je bil poleg vsega opremljen še z (nepomično) stekleno streho. Domiselni so na drugi strani dodatki, kot so elastike za pritrditev drobnarij na zadnji strani naslonjal sprednjih sedežev, s katerimi so nadomestili klasično vrečo, in predal pred sopotnikom. Ta je zamišljen kot predal vaše nočne omarice, njegova zasnova pa mu posledično daje veliko večjo prostornino in uporabnost.

Ne glede na starost Capturja je oblikovalcem ob zadnji prenovi zunanjosti uspelo doseči, da njegova zunanja podoba ostaja še naprej sveža in privlačna. Morda k temu pripomorejo črno-bela kombinacija karoserije z dodatno zatemnjenimi stekli v drugi vrsti in aluminijasta platišča z dimenzijami 'le' 17 palcev, ki na prvi (in drugi) pogled delujejo vsaj kak centimeter večje. Videz je zato brez dvoma ena izmed Capturjevih bolj privlačnih in pozitivnih plati.

Captur tako tudi po prenovi oziroma z drugim poglavjem ostaja še naprej zanimiv in privlačen avtomobil – do te mere, da bo zagotovo pozornosti vredno njegovo nadaljevanje. Ob tem je treba omeniti, da je bila naša izvedba opremljena s trdnimi platnicami in dodatnim ovitkom za zaščito pred prahom oziroma s polno opremo, ki bo vašo denarnico olajšala za vsaj 21.240 evrov (brez doplačila za avtomatski menjalnik), kar spet ni ravno malo. Še vedno pa je tukaj možnost nakupa cenovno bolj dostopne knjige z mehkimi platnicami.