Kratki test: Renault Clio dCi 90 Dynamique Energy

Tale novi Clio deluje kot en Srečko, kajne? Kar poglejte fotografije. V uredništvu se vselej razveselimo zanimive barvne zunanjosti avtomobila, saj lepo poživi vse bolj pogosto 'sivino' testnih flot avtomobilskih zastopnikov. Dotična barva se sicer v ceniku znajde pod alinejo posebne barve in vajeni smo, da nam zanjo mastno zaračunajo. Tu pa vas bo barva stala dodatnih 190 evrov, kar je malo za tako dozo poživitve zunanjosti.

Zgodba se nadaljuje tudi v notranjosti. Testni avtomobil je bil poleg stopnje opremljenosti Dynamique začinjen s paketom Trendy. Gre za personalizacijo nekaterih okrasnih elementov v notranjosti in kombinacije barvnega oblazinjenja. Sicer pa Clio v notranjosti deluje precej prečiščen. Veliko večino gumbov so 'pospravili' v infotaiment napravo, tako nam pod njo ostanejo le komande za upravljanje klimatske naprave. Tu smo se hitro spotaknili ob vrtljive gumbe, ki težko razkrijejo položaj želene nastavitve, medtem ko jakost vrtenja ventilatorja najbolje uganemo po posluhu. Odlagalnih mest je precej pa tudi dve stojali za pijačo sta na primernem mestu pod ročico menjalnika. Če bi bilo vse skupaj obloženo z gumo, bi bilo še toliko bolje, tako pa nas malce trša plastika kar odvrača od tega, da bi tja odložili mobilnik.

V Cliu se sedi dobro. Tudi visokorasli hitro najdejo dober položaj za volanom, saj če lahko sedež pomaknemo precej nazaj, lahko premaknemo precej k sebi tudi volanski obroč (ki je nastavljiv po globini). Vsi, ki tega vedno držijo pravilno, bodo hitro opazili nekoliko ostrejše robove plastike, kjer se palci oprimejo volanskega obroča. Žal se v novi generaciji ponavljajo obvolanske ročice iz prejšnjih Cliov, ki s svojimi nenatančnimi gibi in slabo določenimi presledki med funkcijami parajo živce. V rahlem dežju boste tudi hitro obupali nad tipalom za dež. Če rečemo, da deluje zmedeno, bomo precej prizanesljivi.

Zadaj je prostora dovolj in sedi se dokaj dobro. Ker zunanji lok avtomobila ne pada tako naglo, je tudi za glave potnikov dovolj prostora. Sidrišča ISOFIX so lahko dostopna in pripenjanje pasov ni boleče opravilo za vaše prste.

Medtem ko smo v prvem testu Clia pisali o bencinarju, smo tokrat preizkušali turbodizelsko različico. Ker pa gre za dobro znani 1,5-litrski motor, ne bomo pisali romanov v slogu Dostojevskega. Jasno, tudi prednosti dizelskih motorjev pred bencinskimi (in obratno) so nam zdaj že vsem dobro znane. Torej nekdo, ki se odloči za dizelsko različico, bo to storil zaradi svojega načina uporabe tega avtomobila, in ne toliko zaradi simpatiziranja z določeno tehniko delovanja motorja. Mi lahko povemo le to, da 90 'konjičev' Clia požene precej dobro, da ne boste tarnali nad pomanjkanjem moči. Bolj boste pogrešali šesto prestavo, če je vaša vsakodnevna rutina premagovanje avtocestnih kilometrov. Pri 130 kilometrih na uro nam namreč števec motornih vrtljajev kaže številko 2.800, kar pomeni precej motornega hrupa in večjo porabo goriva.

Kaj pravite, kakšna bo Srečkova nova zgodba? Pravijo, da konkurenca nekoč ni bila tako močna kot danes. Da je zdaj igra agresivnejša. Da so sodniki strožji. Da ljudje hočejo več za svoj denar. Seveda ne govorimo o nogometu ...

Besedilo: Saša Kapetanovič