Premišljeno in racionalno

Kaj opredeljuje limuzinski kombi? Je to znamka? Nivo opreme? Motor? Atraktivna podoba? Ali pa kar vse našteto? Nekoč bi morda veljalo zadnje, saj je bila ta povsem nišna kombijev­ska kategorija rezervirana predvsem za dve avtomobilski znamki. A tako kot v drugih razredih se tudi v tem že pojavljajo vsiljivci, ki želijo mešati štrene uveljavljenim znamkam, vprašanje je le, ali so tej nalogi kos. Med prvimi se je na mestu izzivalca znašel Renault Trafic Spaceclass. Na test smo ga dobili tik pred novim letom, zato smo mu namenili čast in izziv prepeljati peterico iz Ljubljane v češki Brno. In kako je prestal nalogo?

Z eno besedo: izvrstno! Zgolj popolnoma črna zunanjost v kombinaciji s temnimi stekli in dvobarvnimi platišči (pa čeprav le 17-palčnimi) namreč na avtomobilskega analfabeta naredi vtis, da gre za avtomobil, za katerega bi se moral posameznik s povprečno neto plačo za pol desetletja odreči vsem svojim prihodkom. Občutek ni nič drugačen v notranjosti. Čeprav so pri Renaultu nekoliko pihnili na dušo ljubiteljem živali in so sedeže oblekli v umetno usnje, to nikakor ne deluje ceneno, saj gre za enega od kakovostnejših izdelkov.

Prav sedeži so nedvomno najbolj svetla točka celotnega avtomobila. Najslabše jo bodo resda odnesli sedeči v tretji vrsti, a moramo reči, da tudi ti sedeži z naslonjali za roke omogočajo solidno udobje. Vrtljiva predsedniška sedeža na sredini sta seveda razred zase, a najbolj sta nas vendarle navdušila (ogrevana) sedeža, namenjena vozniku in sopotniku. Petsto kilometrov avtoceste je namreč minilo brez najmanjših težav in utrujenost je bila ob prihodu na cilj le minimalna. Bravo, Renault!

No, počutje v kabini pa vseeno ni popolno, in sicer zaradi plastike. Naslonjala za roko so sicer ergonomsko oblikovana, a Spaceclassu bi pri Renaultu poleg kovinskih ročic za odpiranje vrat in obrob zvočnikov lahko namenili še kakšno okrasno letev in tako nadgradili podobo, kakršno ima že osnovna (beri: gospodarska) različica vozila. Povrhu je ta plastika tudi občutljiva za poškodbe, kar se je poznalo na pragu (velikega) prtljažnega prostora (zaradi neprevidnosti prejšnjih uporabnikov je bil že dodobra načet).

Trafic Spacelass pa nekoliko peša tudi pri tehniki, ki skrbi za razpoloženje. Recimo, da mu še lahko odpustimo majhen zaslon informacijsko-zabavnega sistema, zgolj po ena USB-reža v sprednjem in zadnjem delu vozila pa sta vendarle premalo. V plus pa mu lahko štejemo 220-volt­no vtičnico, ki tako na dolgi poti lahko služi tudi kot vir za napajanje prenosnega računalnika. Tega položimo na uporabno mizico med vsemi sedeži, ki jih je tako kot samo mizo mogoče vzdolžno pomikati za optimalno izrabo prostora.

Pogonski sklop, ki je poganjal testnika, je nov in je sestavljen iz šibkejšega dizelskega motorja in samodejnega menjalnika. A naj beseda šibkejši ne zavede, saj motor omogoča povsem solidne zmogljivosti za udobno križarjenje po avtocesti, ob tem pa ima še povsem solidno porabo, kar ob zmerni desni nogi pomeni, da zmore z eno posodo goriva 1.000 avtocestnih kilometrov ob petih potnikih v kabini in potovalni hitrosti v okviru zakonskih omejitev. Samodejnemu menjalniku, ki je bolj umirjene narave, bi se po drugi strani, še posebno v mestu, brez težav lahko odrekel, saj ob speljevanju z mesta vse prevečkrat zaspi.

Renaultov poskus izdelave limuzinskega kombija morda ni povsem uspel in težko je pričakovati, da ga bomo videli, kako bo uveljavljenim igralcem izmikal delo. Za to mu pač manjka nekaj fines. Te pa stanejo. Vsi tisti, ki pa so se za več 10.000 evrov prihranka pripravljeni odreči dodelanosti na vsakem kvadratnem centimetru in sprejeti nekaj majhnih kompromisov, bodo z nakupom prišli do povsem solidnega vozila, ki jim bo služilo tako za domačo kot nemara tudi poslovno rabo.