Pod drobnogledom

Twingo je najbrž avtomobil, ki mu na slovenskem trgu nikakor ni lahko. Po uspešni prvi generaciji, ki je na trgu vztrajala več kot desetletje, in zgolj povprečno priljubljeni drugi se je moral s tretjo namreč znova približati kupcem. To mu je vsaj do neke mere uspelo, nikakor pa si pri Renaultu niso mogli privoščiti, da bi ga kar poslali na trg 'nabirat kupce'. Da, tudi Twingu so pred nekaj meseci namenili medgeneracijsko posodobitev. Pa je bila ta uspešna?

Še zdaj se spominjam, kako smo sredi letošnjega poletja pred tovarno Revoz na ceste pospremili floto prvih Twingov, vsi bolj ali manj enotnih misli: Kje pa so pravzaprav spremembe? Je res doživel medgeneracijsko spremembo? Pa vendar si oblikovalci zaslužijo pozitivno oceno. Twingo je na prvi pogled namreč ostal enak, pa vendar so mu sicer še vedno dovolj svežo karoserijo z združitvijo sprednjih žarometov ter posodobitvijo barvne palete ter nekaterimi dodatki spremenili točno toliko, kot je bilo treba, da je ostal svež.

Temu vodilu so pri Renaultu sledili tudi v notranjosti, kjer se je klasični radijski sprejemnik z vgrajenim nosilcem za mobilni telefon, s katerim je voznik dobil improviziran informativno-zabavni sistem (in ostaja v paketu opreme ZEN), umaknil pravi stvari. Zaslon novega info-zabavnega sistema je namreč povsem dovolj velik in pravilno postavljen, da ga voznik lahko upravlja brez kakršnihkoli težav. Če bi le bil nekoliko bolje opremljen – pogrešali smo namreč navigacijsko napravo, ki bi bila ob dejstvu, da je Twingo vendarle mestni avtomobil, še kako dobrodošla.

Kabini bi tudi sicer namenil največ kritik. Pri tem se največja ne nanaša na pusto enobarvno armaturno ploščo testnika, ki jo je mogoče z dodatki v barvi karoserije precej poživiti, ampak na eno samo tipko, ki je blizu menjalnika. Medtem ko smo v novem Cliu že ugotavljali, da so po nekaj (pre)dolgih letih pri Renaultu končno opustili 'dvostopenjsko' vklapljanje tempomata, bodo vozniki Twinga vsaj do slovesa tretje generacije ostali obsojeni nanj in na zeleno lučko na armaturi, ki bo sporočala, ali je v stanju pripravljenosti ali ne. Namesto te bi med merilnike (ali pa vsaj v sklop relativno velikega LCD-zaslona v središču prikazovalnikov) lahko umestili vsaj indikator z informacijo o tem, ali je motor že dovolj ogret ali ne.

In ko smo že ravno pri motorju. Z najmočnejšim predstavnikom v katalogu smo se seznanjali dobra dva tedna. Stari znanec v ponudbi, ki se v normalnih pogojih dobro razume s samodejnim menjalnikom. Presenečenj na drugi strani ni pretirano vesel in morebitnim hitrim startom z mesta se bo na slab dan morda uprl z nekaj debelimi desetinkami zamika. Ročni menjalnik, ki smo ga v prenovljenem novincu kmalu po predstavitvi že preizkusili, se tako zdi boljša izbira, zlasti ob dejstvu, da bomo tako prihranili še nekaj dodatnih evrov pri že precej visoki nakupni ceni.