Mazda6 karavan CD175 AT AWD Revolution Top

Zastonj kosila ni, pravi prevod ameriškega pregovora in jasno je, da vsega za nič denarja ni mogoče dobiti. Karavanska različica Mazdine šestice si je tako prislužila tudi nekaj minusov, a v večini gre za avto, ki za svojo ceno ponuja res ogromno. Pri prvem testu limuzinske različice smo zapisali, da je prostora za kolena zadaj veliko. Pri karavanu je medosna razdalja za osem centimetrov krajša (škoda, kajti brez te precej nerazumljive poteze Japoncev bi bila lahko karavanska šestica veliko večja prodajna uspešnica) in prostorsko udobje zadaj 'le' nekje v povprečju razreda.

Tudi skupna dolžina karavanske šestice je za šest centimetrov krajša, a je prtljažnika kljub temu več: 522 litrov v osnovi je dovolj za bolj ali manj zahtevne družine. Povečati pa ga je mogoče do precej več kot kubika in pol, je pa treba pograjati dejstvo, da je tretjinsko deljiva zadnja klop narejena tako, da ima večji del na levi strani. Če je zadaj počutje povprečno, je spredaj dobro. Prostora je dovolj (vsaj za voznike, nižje od dobrih 190 centimetrov), udobnega položaja za volanom ni težko najti, ergonomija ni Volkswagnovo ali Oplovo evropska, a tudi nima večjih pomanjkljivosti, odlagalnih površin je dovolj.

Skratka, s stališča udobja in uporabe je Mazda6 prav prijeten avto. Majhna izjema je le pri hrupu: ne sodi med najtišje avtomobile v razredu, predvsem zaradi hrupa, ki prihaja izpod koles, medtem ko je zvok motorja in zraka okoli karoserije primerno dobro ukročen. Kako stara je Šestica in kolikšen korak bo morala narediti njena naslednja generacija, da bo ujela korak z najsodobnejšimi trendi pri podajanju informacij in krmiljenju funkcij avtomobila, pa izdaja pogled na armaturno ploščo in merilnike. Devetcentimetrski informacijski LC zaslon, ki je namenjen tako upravljanju nastavitev avtomobila kot tudi navigaciji (ta je pri tej opremi serijska), je dobro pregleden, ima pa Mazda6 še osrednji krmilnik na sredinski konzoli (in ne na dotik občutljivega zaslona ali vsaj kakšne druge možnosti krmiljenja kot le vrtenje in pritiskanje gumba), ki pa je za uporabo manj praktičen. Preostali merilniki?

Počasi se približuje čas, ko jih bomo označili za malce arhaične, saj niso kaj dosti digitalizirani, zaslončki v njih niso visokoločljivi in barvni, vse skupaj pa pač deluje zelo klasično (ob tem pa je merilnik hitrosti premalo pregleden oziroma ne omogoča dovolj natančne določitve točne hitrosti avtomobila, kar je pri slovenskih kaznih precej nerodno). Tudi varnostni sistemi niso čisto vrhunski, saj nima pomoči za ohranjanje voznega pasu, radarski tempomat zna biti malo preveč agresiven, samodejno zaviranje pa prepozno in prenežno. Revolution Top pomeni bogat seznam serijske opreme: pametni ključ, radarski tempomat, električno nastavljivi sedeži s spominsko funkcijo, sistem ozvočenja Bose, smerne LED-luči s samodejnim preklopom med kratkimi in dolgimi, nadzor mrtvih kotov in nenamernega zapuščanja voznega pasu, sistem za samodejno zaviranje, navigacija, gretje sedežev tudi zadaj, kamera za vzvratno vožnjo, pametni ključ. Kljub temu je cena, kot omenjeno, zmerna. Vse skupaj za manj kot 37 tisočakov.

Motor? 2,2-litrski dizel je dovolj živahen že iz najnižjih vrtljajev, dovolj prožen, hkrati pa se tudi rad zavrti do rdečega polja na merilniku vrtljajev. V kombinaciji s sicer klasično (ne le po zasnovi, tudi po občutkih in delovanju), a še dovolj dobro delujočo šeststopenjsko menjalniško avtomatiko poskrbi, da je taka Mazda6 lahko suvereno hitra in uglajena. 5,9 litra porabe na normnem krogu je na prvi pogled sicer kar opazna številka, a velja pomisliti še enkrat: 175 'konjev', avtomatik in štirikolesni pogon. Ne, ni preveč (tudi glede na konkurenco). Podvozje? Ne pretrdo, dovolj natančno in z dovolj povratnega občutka iz krmilnega mehanizma. Takšna Mazda6 tako še enkrat dokazuje, da je mogoče dobiti veliko za ne tako zelo veliko denarja. Po drugi strani pa tudi to, da je jasno, zakaj nekateri avtomobili stanejo nekaj več, drugi pa nekaj manj. A nekaj je gotovo: takšna šestica je opazen, lep in dober avto.

Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič