Mini Cooper S Cabrio

No, sedaj smo rešili tudi to težavo. Rešitev sliši na ime Mini Cooper S Cabrio in je odlična mešanica med (no ja, kakor za koga) vsakdanjo rabo, kabrioletskim vetrenjaštvom, nostalgičnim izletom v stare (dirkaške) čase in gokartom. Pravzaprav kar veliko nalog, ki jih mora malček zanesljivo izpolniti - a mu to kar dobro uspeva.

Pojdimo po vrsti. Vsakdanja raba. Vsakdo, ki si je na papirju ogledal podatek o prostornini prtljažnika - 120 litrov z nekako akademskim podatkom o dobrih 600 litrih ob dvignjeni strehi, odstranjenem varovalu in podrtih sedežih - in si v živo ogledal velikost odprtine prtljažnika, bo nad vsakdanjo uporabnostjo zmajal z glavo. A zadevo si je treba ogledati tudi z drugega zornega kota.

Prvič: v prtljažnik spravite en 'letalski' kovček, precej veliko boršo in še manjši nahrbtnik - več kot dovolj počitniške prtljage za dva. Drugič: ker so zadnji sedeži bolj kot ne neuporabni za prevoz žive vsebine (razen kakega psa ali majhnega otroka v varnostnem sedežu), jih lahko mirno izkoristite za prevoz večjih kosov prtljage - in če ob tem zložite sedeže, ste v višino skorajda neomejeni, kar je velika prednost kabrioletov. Še dobro se spomnim, kako sem doma razočarano pustil enoprostorca (preveč težav z odstranjevanjem sedežev, pa še nisem bil čisto prepričan, če bo na koncu dovolj prostora) in precej veliko mizo preprosto vrgel na zadnje sedeže kabrioleta.

Vse drugo, razen dejstva, da je preglednost nazaj (pričakovano) zanič, je na enakem nivoju, kot bi pričakovali od kateregakoli drugega tako velikega avtomobil(čk)a. Sedi se odlično, najbolje med vsemi avtomobili te velikosti, notranje (in zunanje, da ne bo pomote) oblikovanje je takšno, da se boste vedno z veseljem usedli za volan, ergonomija je odlična, avdiosistem tudi . .

Streha tesni stoodstotno, hrupa v notranjosti je malo, hlajenje in zračenje pa sta odlična na račun dobre klime, še bolj pa pomaga dejstvo, da je možno streho oziroma njen prednji del le delno odpreti, spustiti mali zadnji bočni stekli in že se vozite z nebom nad glavo (a ob tem vanjo ne pripeka sonce), lahnim prepihom v kabini, hkrati pa slišite vse, kar se dogaja zunaj avtomobila.

Lahko pa, seveda, (tule smo že pri drugi točki) pritisnete na gumb nad notranjim vzvratnim ogledalom. Pravzaprav pritisnete dvakrat: ob prvem pritisku se streha (pri katerikoli hitrosti) zapelje kake pol metra nazaj in ustvari strešno okno, pri drugem pritisku (a na žalost le ob popolnoma ustavljenem avtu) pa se zloži za zadnje sedeže. Tam sicer malce ovira pogled nazaj, je pa zato toliko bolj staromodno na pogled - in še vedno ohrani dovolj prtljažnika za letalski kovček in . . Saj se še spomnite, kajne?

Tretji del: nostalgija in stari dirkalniki. Tu ni kaj dosti razpravljati, zapeljite v tunel s spuščeno streho, zavrtite motor tja proti sedmim tisočakom, da iz izpuha zatuli in izpod motornega pokrova zapiska kompresor, nato zavirajte, prestavite navzdol ob dodajanju vmesnega plina (ja, na tla avtomobila pritrjena stopalka plina je za to kot nalašč), da iz dvojne izpušne cevi zapoka . . Zgodbo lahko ponovite na kaki zaviti gorski cestici, po možnosti tik ob kakem kamnitem zidu (za boljšo akustiko) . .

In če se vem ne da, pustite ročico hitrega in natančnega (tu ni Mini nič kaj nostalgičen) šeststopenjskega menjalnika pri miru in dovolite motorju, da z grgrajočim glasom (in spet žvižganjem kompresorja) vleče z najnižjih vrtljajev. Pa spet v nižjo prestavo, da popustite uzdi vsem 170 konjem, pa spet malo pokanja iz izpuha . . Skratka, uživajte v zvoku in občutku. Saj razumete, kajne?

In še zadnji del, slavni gokart. Priznam, prvi hip je avto malce razočaral. Nekako nesamozavesten se je zdel v ovinkih. Pa se je hitro izkazalo dvoje: da so bile hitrosti grdo visoke in da gume niso dorasle ostanku avtomobila. Goodyearovi orli (podvrsta NCT5) se pač ne morejo meriti s kako Potenzo ali Proxesi, ki bi na tak avto sodila že serijsko. Je pa res, da Mini nima nadomestne gume, torej potrebuje praznovozno pnevmatiko. A vseeno vam bo znal vsak kolikor toliko sposoben vulkanizer našteti vsaj tri praznovozne gume, ki bi temu Cooperju S Cabrio mnogo bolje pristajale.

Vse drugo je odlično: neposreden in natančen volan, predvidljiva, igriva nevtralna lega na cesti, visoko postavljene meje zdrsa, odlične zavore . . DSC je sicer nastavljen tako, da začne delovati zelo, zelo zgodaj, a ker Mini spada v koncern BMW, ga lahko takoj in popolnoma izklopite. Ali pa malenkost zmanjšate hitrost in še vedno uživate.

Odločitev je vaša. Mini Cabrio zmore oboje.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič