Opel Mokka 1.6 CDTi (100 kW) Cosmo

Ta ima lahko 110 'konjev' ali pa, od letos, okroglih 100 kilovatov oziroma 136 'konjev'. Takšen je v vrhu Mokkine motorne ponudbe, skupaj z 1,4-litrskim turbobencincem. Tisto, česar testna Mokka ni imela, sta preostala dela mehanike, ki bi vožnjo naredila udobnejšo in (na spolzkem vozišču) zanesljivejšo: samodejni menjalnik in štirikolesni pogon. Ampak obe možnosti Mokko seveda podražita (za dobrega tisočaka ali slaba dva), pa še skupaj si ju ni mogoče omisliti.

Seveda ima njuna odsotnost tudi dobro lastnost (pol nižje cene, seveda): takšna Mokka je lahko namreč ugodno varčna. Ne sicer tako zelo kot na papirju (o tem, da je evropski cikel za meritev porabe smešno neuporaben, smo že pogosto pisali), a vseeno dovolj: 4,7-litrska poraba na našem normnem krogu dokazuje, da je ta Mokka kljub svoji siceršnji živahnosti lahko zelo varčna. Seveda ne v vseh razmerah. Če zmogljivosti motorja izkoriščate nadpovprečno, še posebno na avtocesti, je lahko poraba tudi pričakovano višja. Ne nazadnje je Mokka križanec s primerno veliko čelno površino. A končni vtis pri tej najbolj sveži različici motorizacije je vsekakor pozitiven: je dovolj živahna, da zadovolji tudi zahtevnejše voznike, in dovolj varčna, da je prijazna do denarnice.

Ostanek Mokke je takšen, kot smo ga vajeni: oznaka Cosmo pomeni najvišji paket opreme, ki vsebuje večino pomembnejših delov opreme (tipalo za dež, dvoobmočna klimatizacija, samodejni vklop luči in preklop med dolgimi in zasenčenimi žarometi ...), ne pa čisto vseh, ki bi jih pričakovali pri najvišjem paketu opreme, predvsem varnostnih. Za te bo treba poseči po katerem od doplačilnih paketov (denimo paketa Opel Eye in Premium) – in potem je tudi cena višja.

V Mokki se sedi dobro, pričakovano visoko, z malce prekratkim pomikom voznikovega sedeža in na dovolj udobnih sedežih. Zadaj prostora seveda ni na pretek, a pričakovati kaj takega ob 255-centimetrski medosni razdalji bi bilo nemogoče. Enako velja za količino prostora na zadnjih sedežih ali pa v prtljažniku. Če so pričakovanja v okviru tega, kar povedo že zunanje mere, razočaranja ne bo.

Enako velja za infozabavni sistem (in druga stikala): zavedati se je treba, da po izvoru ni najnovejše sorte, zato sicer zna vse tisto, kar mora, a je gumbov preveč, izvedba pa ponekod šepa. Če ga denimo preklopite v slovenščino, boste ob glasovno vodenje navigacije – to deluje le, če je celoten sistem nastavljen na enega od jezikov, ki premorejo tudi datoteke za glasovno vodenje. Programerji so očitno šli po liniji najmanjšega odpora.

A to so vseeno detajli, ki sicer lahko zmotijo, končne ocene avtomobila pa ne pokvarijo: Mokka je v tej izdaji zelo dober avto.

Dušan Lukič  foto: Saša Kapetanovič