Kia Sorento: Na poti k zvezdam

Prav zato so tisti, ki ob omembi imena južnokorejske znamke vihajo nos, bodisi slabo poučeni, premalo razgledani ali pa samo zlobni, kajti tudi Kia že nekaj časa dokazuje, da lahko spravi skupaj všečne in dinamične avtomobile. Če si iz zgodovine prikličem prvega Sorenta, se ga spomnim kot razmeroma okornega terenca, ki ni izstopal niti s podobo in še manj s tehniko, potem pa so pri Kii iz generacije v generacijo skrbeli, da je avtomobil postajal vse bolj spodoben – tudi že v času, ko so kupce začeli osvajati kompaktni križanci. In ja, Sorento ima ob boku kar precej »sotekmovalcev«, med drugim Škodo Kodiaq, Tiguana Allspace (čeprav želi morda bolj ciljati na Touarega) in seveda hišnega bratranca Hyundaia Santa Fe.

Razkošje prostora in udobja

Sorento tudi v četrti generaciji ostaja Kijina admiralska ladja in nedvomno skrbi za ugled znamke. V primerjavi s predhodnim modelom (ta je bil na cestah približno pet let) je videti precej bolj elegantno in samozavestno. Avtomobil je s spoštljivo dolžino 4,81 metra, ki ga uvršča med večje v razredu, prevelik, da bi mu lahko oblikovalci zrisali tako ostre poteze, kot jih premore manjši Sportage, a vseeno ima dovolj prepoznavnih elementov z novim oblikovnim pečatom.

Zunanja dolžina, ki je samo centimeter daljša, in medosna razdalja, ki je v primerjavi s predhodnim modelom pridobila tri centimetre, obetata precej prostorsko razkošno notranjost. Ob tem, da sem si prvič, ko sem plezal za volan, na visokem pragu umazal hlače, sem zamižal na eno oko, kajti v potniški kabini je res veliko prostora – tudi za tiste, ki jim je odrejeno sedenje na zadnji klopi. Nobenih zadreg s koleni niti ne pretiranega bočnega stiskanja s sopotnikom, saj tudi v širino ne manjka centimetrov, poleg tega pa je zravnan kardanski greben nemoteč za noge.

Sorento ima lahko sedem sedežev; kadar jih je pet, je v zadnjem delu še prepričljivo velik prtljažnik, katerega odpiranje opravi elektrificirani mehanizem, ki s 616 osnovnimi litri prostora omogoča, da boste na počitnice lahko vzeli tudi tisto, česar v resnici ne potrebujete. No, domnevam, da bodo družinski člani drugačnega mnenja o nujnosti posameznih kosov prtljage, z zlaganjem vseh sedežev pa se Sorento spremeni v mali dostavnik, saj prostornina prtljažnika preseže dva kubična metra.

Kakorkoli že, vozniku in sopotniku na sprednjem desnem sedežu se godi dobro; sedeža sta udobna in izdatno nastavljiva, ponašata se z ogrevanjem in hlajenjem, a tudi višinsko nadpovprečno obdarjeni vozniki si lahko ustrezno prilagodijo položaj za vožnjo. Pa tudi ergonomija preostalih elementov je na res zgledni ravni. Sam s svojim povprečjem seveda nisem imel nikakršnih težav, prijetno pa me je presenetila digitalizirana armaturna plošča z osnovnim zaslonom za prikaz merilnikov in velikim osrednjim komunikacijskim zaslonom, na katerem kar mrgoli ikon za vključitev in nastavitve posameznih sistemov. Torej sem si moral vzeti kar nekaj minut časa za spoznavanje, kar sicer ni jamstvo, da med vožnjo ničesar ne pozabiš, a je kljub temu bolje kot voziti povsem na blef.

Založenost z asistenčnimi sistemi je naravnost impresivna, paket med drugim vključuje tudi funkcijo nadzora mrtvega kota; ko je vključen smernik, se slika kamere, posneta z zunanjih ogledal, samodejno prikaže na instrumentni plošči, kjer voznik lahko vidi več, kot bi zmogel s pogledom prek ramen in s sliko v stranskem ogledalu. Nisem spregledal, da so materiali v notranjosti na visoki kakovostni ravni in da kakovosten zvočni sistem pričara prijetno ambientalno vzdušje. No, nekajkrat me je celo malo zaneslo in sem si prav po »mulčevsko« glasbo nastavil glasneje, kot je priporočljivo in se spodobi za moje starostno obdobje.

SAMOZAVESTNO NA CESTI, SUVERENO NA TERENU

Glasba, ki jo ustvarja preizkušeni 2,2-litrski turbodizelski motor, je uglašena in umirjena. In čeprav Kia za Sorenta ponuja tudi priključni hibridni pogon v kombinaciji bencinskega štirivaljnika in elektromotorja, bi se vsekakor odločil za omenjenega dizla. Saj veste – uživajmo, dokler še lahko (dokler se ne uresniči zaveza evropskih modrecev za izgon termičnih motorjev), in ne sprašujte me več: »Kaj pa, če bi …?«. Ker ta motor s 148 kilovati (202 konjskimi močmi) je brez težav kos 1.852 kilogramov, kolikor prinese Sorento na tehtnico. Turbodizel po potrebi vleče zmogljivo in zelo enakomerno – samo poglejte krivuljo navora, ki vrh s 440 njutonmetri doseže že pri 1.750 vrtljajih in potem v ravnini vztraja vse do 2.750 vrtljajev. In osemstopenjski samodejni dvosklopčni menjalnik, katerega okroglo vrtljivo stikalo mi sicer ni najbolj pri srcu, menjavo prestavnih razmerij opravlja uglajeno in tekoče.

Za svoje delo je motor v povprečju zahteval 7,4 litra plinskega olja na sto kilometrov, na merilnem krogu pa je navzgor z natanko litrom več odstopala predvsem avtocestna vožnja. Zajetna konstrukcija in velika teža seveda zahtevata svoj davek, vendar je motorno energijo mogoče s pridom izkoristiti za naglo pospeševanje in hitre manevre prehitevanja.

Tudi pri veliki hitrosti Sorento naredi vtis »dobro vzgojenega« in samozavestnega avtomobila, za tolikšno težo (in terensko višino) se namreč zdi v ovinkih kar presenetljivo čvrst, vodljiv in agilen. In ne glede na čvrstost oziroma kompaktnost nastavitev podvozja v celoti še vedno dobro blaži veliko večino nepravilnosti na asfaltu. Ob dobri smerni stabilnosti se v dolgih in hitrih zavojih zazdi, da zadnji del rahlo sili navzven (seveda svoje mase ne more povsem zamaskirati), a še preden bi se zgodilo kaj nepredvidenega, v dogajanje nekje iz ozadja nevsiljivo poseže stabilnostna elektronika.

Greh bi bil ostati na asfaltu

In Sorento ni samo salonski terenec, s štirikolesnim pogonom se tudi brez grobega podvozja, diferencialnih blokad ali reduktorja motornih vrtljajev kar dobro znajde na vaških kolovozih in na zmerno zahtevnih brezpotjih. Pogonska krmilna elektronika omogoča, da avtomobil precej ležerno obvlada strmino, prelomnice in površine s slabšim oprijemom. Med drugim so v pomoč vozni režimi za sneg, blato ali pesek, ki jih voznik po potrebi vključi z vrtljivim stikalom, seveda pa ne manjka elektronski pomočnik za terensko vožnjo navzdol, pri čemer voznikovim očem pomagajo vsestranske kamere. Skoraj bi bil greh, če bi Sorenta vozili samo po asfaltu, čeprav statistike govorijo prav v prid voznikom, ki za volan ne sedajo z blatnimi pohodniškimi čevlji.

Čeprav komu morda ni všeč, si upam trditi, da se Sorento z izklesano podobo, visoko ravnjo potniškega udobja in z vso tehnologijo, ki je potrebna za varno in dinamično vožnjo, postavlja na čelo tega velikostnega terenskega razreda. Tudi s ceno, ki jo je z vsemi akcijskimi in ostalimi popusti mogoče oklestiti pod 53 tisočakov.

Fotografije: Uroš Modlic

Preberite še: Tudi policisti niso imuni na njegove šale, tole je Goranu Hrvaćaninu ob »enem izmed srečanj« dejal mož v modrem

Priporočamo tudi: Koliko bi bili pripravljeni odšteti za Teslo X, ki je »končala« na dnu Donave?! Neznani kupec je namreč »odkartal« kar…