Jabolka, hruške in ... pomaranče

Kratek pogled na slike ali tehnične podatke bi sicer površnega opazovalca zavedel, za kakšen avto gre. Motor TCe100, torej 100-’konjski’ turbo trivaljnik, ni novinec, (le) petstopenjski ročni menjalnik ob njem tudi ne. In oblika? Ta se je spremenila, a ne toliko, da bi bil novi Clio zelo drugačen od dosedanjega. Sploh z boka in od zadaj je treba kar dobro pogledati, s sprednje strani pa so nove dnevne luči in luči nasploh dovolj drugačne, da je hitro prepoznaven.

A te niso le lepotni popravek: so v tehnologiji LED in tudi dovolj dobre, da se ni treba pritoževati nad osvetlitvijo ceste – tudi če ste sicer vajeni dražjih avtomobilov.

A vrnimo se k pogonski tehniki. Trivaljni agregat je na papirju varčen, v resnici pa malo manj. Poraba na našem normnem krogu je sicer ugodna, 5,1 litra, a pri avtocestnih poteh, če so hitrosti malo višje, zelo hitro narasete. Podobno velja tudi v mestu: trivaljnik po navoru ni ravno zgleden, zato je treba voziti kako prestavo nižje, kot smo vajeni (pa ne le zaradi navora, tudi zato, ker se v nizkih vrtljajih nasploh ne počuti dobro, na kar opozori tudi z nekaj tresenja), pa se tudi to pozna pri porabi. Če ste varčne sorte, ne skrbite, če niste, pa se bo treba sprijazniti s kakšnim decilitrom več. A roko na srce, to velja za praktično vse tako motorizirane avtomobile. 'Downsizing' ima tudi svoje minuse.

Ker navora ni veliko, je treba pogosteje posegati po prestavni ročici. Ta ima na vrhu narisano shemo s petimi prestavami, kar je v teh časih redkost. No, zmernejši vozniki šeste prestave ne bodo pogrešali, Renaultovi raz­vojniki so namreč prestavna razmerja teh petih prestav izračunali dovolj spretno, da posebnih lukenj med njimi ni – je pa po prestavni ročici treba posegati redno. To ne bi bila težava, če bi bili gibi malo bolj uglajeni in manj zatikajoči, tako pa zna biti voznik oziroma njegova desna roka včasih malo razočarana. Še najlepše bi bilo, če bi si lahko tak Clio omislili z dvosklopčnim menjalnikom EDC, pa to ni mogoče – če ga želite, bo treba poseči po 130-’konjski’ bencinski različici z 1,3-litrskim štirivaljnikom v nosu – ta pa je dva in pol tisočaka dražji.

Testni Clio je z živo oranžno barvo (ki se na soncu še posebej žareče preliva) izstopal in pritegoval poglede, o tem ni dvoma. A za to ni kriva le barva, ampak tudi paket opreme. R.S. Line je pisalo na bokih in zadku, kar pomeni paket opreme Intens (dodatke R.S. Line si je mogoče omisliti le s tem paketom opreme). Ta vključuje še drugačne odbijače, športni zaključek izpušne cevi, 17-palčna platišča, stranske letvice pa tudi R.S. Line sedeže (so odlični, le zaradi njihove debeline se zaponka varnostnega pasu pripenja in odpenja nekoliko na trdo) in aluminijaste stopalke. Ni kaj, takšna kombinacija vizualno poskrbi za verjetno najlepši Clio.

Paket opreme Intens pomeni novi info-zabavni sistem z 9,3-palčnim pokončnim zaslonom, samodejne luči, LED-notranjo osvetlitev, samodejno klimatizacijo, prostoročni ključ (oziroma kartica, kot smo pri Renaultu vajeni) ter digitalne merilnike.

Slednjim je namenjen sedempalčni zaslon, ki ga obrobljata digitalna, a klasična merilnika temperature motorja in količine goriva. Zaslon merilnikov je prilagodljiv (merilnik vrtljajev, na primer, je mogoče tudi skriti), a bi bil lahko še bolj. Grafika je sicer pregledna in prostor primerno izkoriščen, tudi barvno Renaultovi oblikovalci na srečo niso zahajali v ekstreme, ki zanjo motiti še posebej pri nočni vožnji.

In info-zabavni sistem? Po dolgih letih kritik dosedanjega sistema R-Link je Clio dobil novi sistem s precej večjim (in boljšim, kar se tiče ločljivosti) zaslonom. Nameščen je pokonci, ime R-Link se je poslovilo, nekatere moteče podrobnosti pa ne. Tako je grafika vgrajenega navigacijskega sistema še vedno precej starinske sorte (za kar je kriv proizvajalec Tom Tom), pa tudi sicer smo pogrešali nekaj gladkosti oziroma manj zatikanja pri delovanju.

A vseeno: sistem je velik korak naprej v primerjavi s predhodnikom. Vgrajena navigacije je tako zdaj povezana s spletom in zna poleg promet­nih informacij (zastojev) prikazati tudi omejitve hitrosti, dela na cesti, pa cene goriva na bencinskih servisih in lokacije radarskih kontrol. No, skoraj vse od tega znajo tudi Googlovi zemljevidi in ker ima novi info-zabavni sistem možnost povezovanja s pametnimi mobilniki tako prek Apple CarPlayja kot AndroidAuta (tudi slednjega smo preizkusili in deluje dobro, le aplikacijo AndroidAuto morate naložiti na svoj androidni pametni mobilnik), smo večino časa za navigacijske potrebe uporabljali kar Google. Ima tudi lepšo grafiko zemljevida, cena goriva pa je pri nas tako ali tako enotna.

Kakšen manjši minus bi lahko info-zabavnemu sistemu pripisali še pri kakovosti prevodov v slovenščino, sicer pa si zasluži pozitivno oceno – Cliu se v tem avtomobilskem razredu s takšnim sistemom ni treba bati konkurence. Pa še to: spredaj ima dva USB-priključka in možnost brezžičnega polnjenja mobilnikov, ostalo pa je tudi dovolj prostora za drobnarije, pa še velik pokrit predal je v komolčni opori.

Izredno velik je tudi predal pred sovoznikom: vanj smo na primer brez težav pospravili dva velika mobilnika v originalnih škatlah, pa so bila v njem še navodila, kakšen zložljiv dežnik in še plastenka vode. Dovolj prostorni so tudi predali v vratih, nasploh pa v takšnem Cliu z oznako R.S. Line v oči najprej padejo materiali. In to večinoma v pozitivnem smislu.

Plastika je prijetna na pogled in otip, zaradi opreme je tu nekaj barvnih poudarkov (šivi), ambientalna osvetlitev prijetno počutje v notranjosti še poveča. Položaj za volanom je (vsaj do višine 190 centimetrov) dober, stopalke so bolje nameščene kot prej, le nova obvolanska oziroma satelitska ročica za upravljanje avdiosistema nam je manj všeč kot prejšnja.

Tudi sopotniki se ne bi smeli pritoževati, niti zadaj. V avtu tega razreda prostorskih čudežev sicer ne moremo pričakovati, a če spredaj ne sedita ravno dva dolgina, ki bi prednje sedeže porinila čisto nazaj, je tak Clio lepo družinsko uporaben, pa tudi odrasli se zadaj na krajših poteh ne bi smeli pritoževati. Enako velja za prtljažnik: ni čudež, je pa uporabno prostoren in priročen, vključno s kljukicami za obešanje nakupovalnih vrečk.

Kljub oznaki R.S. Line je vzmetenje seveda naravnano predvsem na udobje, a to ne pomeni, da se takšen Clio ne znajde v ovinkih. Nasprotno: čisto zabaven zna biti, seveda v okviru tega, kar more njegova pogonska tehnika. Sistem ESP je nežen (se pa vklopi zgodaj), tako da voznik prej opazi opozorilno lučko kot zazna njegovo delovanje, je pa učinkovit. In ker zna tale Clio (že od osnovne opreme) sam ohranjati smer vožnje na voznem pasu, sam zavirati v sili (tudi zaradi pešcev), opozarjati na primerno varnostno razdaljo, prepoznavati prometne zanke in ima tako tempomat kot tudi omejevalnik hitrosti, si že v osnovi z varnostnega vidika zasluži dobro oceno.

Takšen Clio z opremo Intens spada v sredino ponudbe, tako pri motorjih kot pri opremi. Štirinajst in pol tisočakov se ne zdi pretirana cena, in tisočak, ki ga je treba dodati za polni paket R.S. Line, tudi ne (se pa da preživeti brez njega). Tudi za personalizirane podrobnosti v notranjosti (barvni poudarki) lahko (ali pa tudi ne) dodate kakega stotaka ali tri, ampak v celem je splošna ocena tudi glede na ceno lahko le pozitivna. Renault je s tole pomarančo stopil precej stran od povprečnih jabolk in hrušk.