Renault Megane R.S. Trophy - Skoraj brez kompromisov

Ja, generacije kupcev se menjajo, in kot smo se pri ’navadnih’ avtomobilih navadili, da so vse bolj veliki, masivni in udobni, se tudi pri malih športnikih navajamo na kompromise, ki jih delajo bolj vsakdanje uporabne. Saj ne, da bi bilo s tem kaj hudega narobe, a treba se je zavedati: čeprav proizvajalci v isti sapi trdijo, da večja dnevna uporabnost še ne pomeni, da je avto kaj manj ’oster’, to na koncu ne drži, ker enostavno ne more držati. Ali je podvozje dirkaško ali udobno. Lahko je sicer nastavljivo in računalniško vodeno, a to pomeni prirastek teže, ki je velik nasprotnik dobrih voznih lastnosti.

No, na srečo še obstajajo proizvajalci, ki znajo narediti tudi bolj ekstremne modele. Pri Renault Sportu so tudi novega Megana R.S. sicer naredili bolj vsakdanjega, a po drugi strani ohranjajo bolj ’našpičene’ različice, ki imajo še vedno pristni duh pravih malih športnikov. Recimo Megane R.S. Trophy.

Tale Trophy sicer še ni čisto na vrhu ponudbe tega, kako blizu je takšen avto lahko dirkalniku, saj obstaja še Trophy-R, a njegove karbonske karoserijske dele bo pogrešal le redko kdo – po drugi strani pa bi si tudi v Trophyju želeli Akrapovičevega izpušnega sistema. Tale serijski je, čeprav ni enak kot v navadnem Meganu R.S., še vedno prenežen, premalo oster pri pospeševanju in premalo pokajoč pri popuščenem plinu. In ko smo že pri minusih, najbolje, da z njimi tudi takoj zaključimo, saj si je tale R.S. Trophy prislužil le še enega: gibi prestavne ročice ročnega menjalnika so (ob tem, da avto ne zna sam dodajati vmesnega plina pri prestavljanju navzdol, stopalke pa se razporejene prenerodno, da bi to voznik počel sam) pretrdi, premalo natančni in prepočasni. Roko na srce: vzemite dvosklopčni EDC. Se splača.

Vse drugo je večinoma vrhunsko: od (doplačilnih) Recarovih športnih školjkastih sedežev prek možnosti prilagoditev digitalnih merilnikov do odzivnosti in zmogljivosti motorja, ki daje vedno znova vedeti, da lahko izpolni praktično vse voznikove želje. 1,8-litrski turbo, ki so mu moč z za R.S. klasičnih 280 povečali na 300 ’konjev’, daje občutek, da zmore več in več. Ko k temu dodamo odlično podvozje Cup, ki je za vsakdanjo družinsko uporabo sicer v resnici pretrdo (pa kaj!), filigransko vodljivost in morda malce pretrd volan, ki pa ponuja obilje povratnih informacij in izvrstne zavore, je jasno: tudi če niste zelo hitri, zna že z občutkom, ki ga tale R.S. Trophy zagotav­lja tudi na cesti pri zmernih (in legalnih) hitrostih, ponuditi obilje vozniškega užitka. Ko pa zapeljete na stezo … Takrat postane čisto druga žival. Natančen, izjemno hiter, z neopaznim, a dobrodošlim delovanjem sistema 4Control (štirikolesno krmiljenje), zelo opazno in dobrodošlo pomočjo mehanske zapore diferenciala in zanesljivimi zavorami.

Bi raje posegli po Trophy-R? Ne. Bi si pa izbrali Trophy z menjalnikom EDC in tako ali drugače prišli do Akrapovičevega izpuha. Potem bi bil to najboljši R.S., kar se ga da dobiti.