Renault Vel Satis 3.0 V6 dCi Proactive Privilige

Njegova stvaritev razburja predvsem z obliko. Ta je povsem samosvoja v poslovnem razredu vozil in kot taka močno odstopa od začrtanih smernic, ki jih že nekaj let podajajo nemški Audi A6, BMW 5 in Mercedes-Benz E.

Francozi na glas priznavajo, da Nemcem na področju tehnike ne morejo blizu. Slednji naj bi bili vedno en korak pred vsemi drugimi, med katere se očitno šteje tudi Renault. Ravno zato so se odločili, da ne bodo le slepo sledili nemškim zapovedim, temveč bodo odjadrali v povsem nove in še neraziskane vode.

Nekateri se bodo v tem trenutku zagotovo spomnili negotovih začetkov Espaca, Scenica in Kangooja. Vsi trije so odkrivali nove tržne niše in končno tudi uspeli. Kasneje so jim po poti uspeha mnogi sledili. Ali bo Renaultu ponovno uspelo? Stave so visoke in tveganje tudi. Bo dobil svoje privržence ali pa bo morda zaradi preveč izrazite drugačnosti utonil v morju dolgočasnih, neizstopajočih, a vseeno odličnih limuzin?

Vel Satis želi biti limuzina poslovnega razreda. Da upravičeno sodi v omenjeni avtomobilski razred, je razvidno iz visoke stopnje splošnega udobja, velikega števila kvadratnih metrov usnja in žlahtnega »lesa« v kabini. Hkrati pa so želeli z Vel Satisom Renaultovci ponuditi nekaj več kot »le« udobje in žlahtnost limuzine. Zato so ubrali povsem samosvojo oblikovalsko smer. Avtomobil zaradi mogočne pojave na cesti nastopa prepričljivo in kot takšen obrne marsikatero glavo ter odpre marsikatera usta še tako avtomobilsko necepljenih posameznikov. Glavna vloga na cesti vam je torej zagotovljena.

Petvratna zasnova karoserije ga uvršča med kombilimuzine, a hkrati bi ga lahko, zaradi močno nazaj potegnjene strehe, uvrstili tudi med kombije. Tu je še močno privzdignjena karoserija, ki od razrednega povprečja odstopa za opaznih 13 centimetrov. Prednost, ki se občuti predvsem v notranjosti, saj bodo tam več kot dovolj prostora našli tudi visokorasli. Kabina je tudi sicer skoraj dvoransko prostorna. Širinskih centimetrov je v izobilju tako spredaj kot zadaj. Enako je tudi z vzdolžnimi centimetri, saj na zadnji klopi tudi ob povsem nazaj pomaknjenih prednjih sedežih oziroma »foteljih« ne zmanjka prostora za kolena potnikov. Ko smo že ravno pri »foteljih«, naj omenimo še njuno zmožnost »lomljenja« naslonov, pri čemer se zgornja dela glede na spodnja prilagajata v širokem območju 30 kotnih stopinj.

Vendar pozor. Če zgornji del nagnete povsem naprej, postane usločenost naslona odločno prevelika in nesprejemljiva za vsako hrbtenico, pa naj bo ta še tako gibčna. Torej je v praksi dejansko uporabnih le prvih 10 do 15 stopinj. Res pa je tudi, da v tem razredu veliko štejejo detajli in Vel Satis jih je prepoln. Tako imata fotelja še dodatno prednost. Ko zgornji del naslona pomaknete povsem nazaj, se izkaže, da odpade potreba po nastavljivi ledveni opori, saj postane že sama izbočenost sedeža zadostna, da se razbremeni ledveni predel hrbtenice.

Renault je pri prednjih sedežih uporabil še eno cvetko: integrirane varnostne pasove. Tako je prednji pas vedno na dosegu roke in ne glede na položaj sedeža ter velikost prednjega potnika vedno pravilno nameščen na ramenih.

Položaj za volanom je odličen, saj je izdatno nastavljiv po višini in dosegu. Podobno velja tudi za voznikov sedež, ki se mu ob pomoči elektrike poleg že omenjene prilagodljivosti lahko nastavljata tudi višina in naklon sedalnega dela.

Renaultovi inženirji so se domislili še ene uporabne in zelo lično izdelane rešitve. Pod sovoznikovo okrasno letvico iz »lesa« so skrili dve držali za pločevinke in zelo priročen predalček. Ravno tako dobrodošli so tudi ogromen in osvetljen predal med prednjima sedežema ter pod vsemi štirimi sedeži nameščeni uporabni predali, ki sicer niso pretirano globoki, a lahko vanje kljub temu odložite zemljevide in druge (A4) papirje.

Kaj pa vožnja? Tu se pokaže prva opaznejša, a kljub temu ne pretirano moteča lastnost Vel Satisa. Požiranje dolgih valov in manjših cestnih prečnih grbin je suvereno in nadvse udobno. Na žalost pa še vedno nekoliko zmoti neprijetno stresanje podvozja pri vožnji prek večjih kratkih neravnin. Podobno se vam godi tudi pri vožnji prek udarnih lukenj, kjer je prenašanje udarcev in stresanje karoserije še bolj občutno.

Nekoliko mehkejše podvozje, povečana masa in samosvoja (beri: visoka) gradnja karoserije zahtevajo na zavitih cestah še en davek. Tam se veliki Renault zaradi višjega težišča v primerjavi s konkurenco bolj nagiba in tudi podkrmarjenje je prisotno. Kako ne bi bilo, saj na prednji osi »sedi« dobra tona vozila (natančneje 1085 kg), medtem ko je na zadnji osi »le« 650 kilogramov celotne

lastne mase vozila.

V primeru podkrmarjenja vam priskoči na pomoč zelo učinkovit sistem ESP, ki deluje z ravno pravšnjo mero vmešavanja v vožnjo naravnost odlično. Nekoliko moteča je le postavitev stikala za izklop ESP-ja, ki je nameščen na spodnji del armaturne plošče desno ob volanski drog, kjer je skrit za volanski obroč.

Prišli smo do morda največje pomanjkljivosti Vel Satisa, ki pa le ni tako zelo moteča, da ne bi nikoli več želeli sesti za njegov volan. Beseda teče o samodejnem menjalniku Proactive. Njegov samodejni način delovanja je za preganjanje po zavitih podeželskih cestah premalo dodelan.

Najbolj moti nenehno pretikanje med prestavami in vklapljanje ter izklapljanje premostitvene sklopke hidravlične sklopke samodejnega menjalnika. Potniki bi najbrž »požrli« tudi vso odvečno pretikanje, če ga le ne bi spremljali številni sunki iz pogonskega sklopa, ki naredijo vožnjo manj udobno, kot se spodobi za ta razred avtomobilov. Sunke zaradi odvečnega pretikanja lahko v zelo veliki meri odpravite s preprostim vklopom ročnega načina izbiranja prestav, pri čemer menjalnik kljub varovalnemu samodejnemu pretikanju in zadrževanju prestav vozniku še vedno dopušča dovolj oblasti nad pogonskim sklopom.

Trilitrski turbodizel je največji Renaultov tovrstni agregat in je bil razvit v sodelovanju z japonskim Isuzujem. Šest valjev je pod dokaj neobičajnim kotom 66 stopinj postavljenih v obliki črke V. Ta kot naj bi v prvi vrsti zagotavljal kompaktno zgradbo. Poslužuje se tudi moderne štiriventilske tehnike, turbine, neposrednega vbrizga goriva prek skupnega voda in vmesnega hladilnika (intercoolerja). Žeja je za 1, 7-tonski avtomobil, za napajanje 130 kilovatov (177 konjev) trilitrskega agregata, ki »galopirajo« skozi samodejni menjalnik, tudi primerno visoka. Pod deset litrov na 100 prevoženih kilometrov lahko pade le ob izrazito varčni vožnji. V primeru povečanega in nadvse prijetnega izvabljanja bogate zaloge konjičev in njutonmetrov lahko naraste tudi prek 15 litrov na 100 kilometrov. Ob dinamični vožnji brez pretiravanj pa računajte na okoli 13-litrsko porabo nafte za vsakih 100 kilometrov poti.

V Vel Satisu zmotijo tudi nekatere slabo premišljene rešitve. Tako se na večopravilnem prikazovalniku v merilnikih izpisuje več pomembnih podatkov. Do tu vse lepo in prav. Težava nastane, ko mora en zaslon prikazovati več podatkov hkrati. Takrat nekateri podatki preprosto podležejo prednosti drugih. Kateri se izpisujejo kdaj, je težko (če sploh) določljivo, saj v času testa nismo uspeli ugotoviti, po kakšnem sistemu (če ta obstaja) se Vel Satis odloča prikazovati posamezna opozorila.

Je pa res, da je Renault uporabil še eno novost: glasovno opozarjanje. Na desni strani volanskega droga najdete zbor stikal (stikalo za sistem ESP, stikalo sistema za pomoč pri parkiranju), kjer najdemo eno stikalo za popoln izklop zvokovnega informiranja in drugega za priklic opozoril oziroma sporočil. Pod temi stikali se nahaja tudi zvočnik, iz katerega prihaja ženski glas, ki govori (hvala, Renault) angleško.

Pri Renaultu pričakujejo, da jim bo uspelo v življenjskem ciklu Vel Satisa najti okoli 300.000 posebnežev, ki želijo izstopiti iz megle povprečja. Ali jim bo to uspelo ali ne, je težko napovedati. Navsezadnje je avtomobil predstavnik tistih izdelkov, ki strogo loči opazovalce na dva tabora - za in proti. Ali vam je všeč na prvi pogled ali pa vam ne bo nikoli. Drugače preprosto ne gre. Vel Satis ne dopušča neopredeljenosti. Je preprosto preveč drugačen, samosvoj, v svojem svetu, namenjen izbranemu krogu posebnežev, ki bodo z njim zagotovo uresničili svojo željo, postati opažen med poplavo sivih miši.

Peter Humar

Foto: Aleš Pavletič