Test: Suzuki SX4 S-Cross 1.6 DDiS 4WD TCSS Elegance Top. Zmore marsikaj, vsega pač ne.

Da so pri Suzukiju S-Crossa prenovili, ni presenetljivo. Od njegove predstavitve so minila tri leta in še posebej na evropskem trgu je bil v poplavi novih, sodobnih križancev, ki so v vmesnem času prišli na trg, kar nekako zastarel. Pri Suzukiju so se zato razumljivo odločili, da mu bodo, da bo za kupce zanimiv še naprej, vse do predstavitve novega modela dodali kup tehnologij, ki so v tem času že vsakdanje (ali pa vsaj zelo zaželene). Seveda so najbolj opazne zunanje spremembe. S-Cross je dobil novo masko z močno izraženim kromiranim okvirjem in navpičnimi letvicami. In kolikor je ta markantna in zlahka prepoznavna, bi lahko po drugi strani zapisali, da v primerjavi z ostankom karoserije, na katerem ni niti približno toliko svetlečih dodatkov, izstopa skoraj preveč.

A nekaterim je všeč, in dokler je takšnih v Suzukijevih salonih dovolj, obliki pač ne gre prigovarjati. Podobno kot maska pri zunanjosti (le da tu povsem brez pomislekov) v notranjosti izstopa za dotik občutljiv sedempalčni zaslon infozabavnega sistema, ki ima funkcijo Apple CarPlay (ne pa še Android Auto), tako da še bolje sodeluje z jabolčnimi pametnimi mobilniki. Na splošno je sistem dobro dodelan, delovanje pa je dovolj intuitivno.

Manj si takšno oznako zasluži ostanek kontrol. Ta ostaja v preteklosti, s segmentnim LCD-zaslonom za upravljanje (sicer dobre, dvoconske) klimatizacije, najbolj pa se starost S-Crossa pozna pri merilnikih. Ti so povsem klasične, tudi premalo pregledne sorte, med njimi pa je prav tako monokromatski LCD-zaslon, ki bi lahko imel lepšo grafiko – še posebej, ko voznik nanj gleda v S-Crossu, ki stane slabih 27 tisočakov (in tu gre za akcijsko ceno). Škoda, malce več sodobnosti tule ne bi škodilo. S-Cross za najvišjim nivojem opreme premore lep kupček udobnostnih in varnostnih asistenčnih sistemov – od aktivnega tempomata do LED-žarometov in sistema za samodejno zaviranje v sili.

Slednji je na žalost krepko preveč občutljiv, saj reagira (na srečo le s prvo stopnjo delovanja, torej glasnim piskanjem in vizualnim opozorilom) tudi takrat, ko to še zdaleč ni treba, tu in tam pa zna celo začeti zavirati. Največkrat se to zgodi med vožnjo v koloni. 1,6-litrski turbodizel je eden od delov avtomobila, ki ni doživel pomladitve – in pravzaprav te niti ni potreboval. Tako motoriziran S-Cross se je že v preteklosti izkazal za dovolj živahnega ter varčnega in tudi tokrat je bilo tako. Občasno je bilo kar težko verjeti, da ima motor vsega 120 'konjev', po drugi strani pa je bila poraba še vedno dovolj ugodna. Zanimivo: v primerjavi z enako motoriziranim S-Crossom z ročnim menjalnikom, ki smo ga preizkusili pred prenovo, je imel tokratni testni, pri katerem je za prenos moči skrbel 6-stopenjski dvosklopčni menjalnik (pri Suzukiju mu pravijo TCSS, izvira pa iz Fiatovega koncerna), opazno višjo (a s 4,9 litra še vedno zelo dobro) porabo.

Ponavadi znajo biti avtomobili z dvosklopčnimi menjalniki enako varčni ali celo varčnejši od različic z ročnim menjalnikom, tule pa je razlika precejšnja in del te gre verjetno pripisati dejstvu, da menjalnik v višjo prestavo dostikrat prestavi pozneje, kot bi voznik z ročnim menjalnikom. Stvar med vožnjo zaradi dovolj dobre zvočne izolacije in dovolj uglajenega pretikanja ni moteča, se pa očitno pozna pri porabi. Štirikolesni pogon Allgrip je skorajda neopazen, se pa na spolzkih cestah izkaže z dovolj sprotnim prenašanjem navora k zadnji osi, da vrtenja prednjih (večinoma gnanih) koles v prazno skorajda ni. Voznik njegovega delovanja ponavadi niti ne opazi, če ga le pusti v načinu Auto (je pa moč njegovo delovanje z vrtljivim gumbom na sredinski konzoli prilagoditi različnim voznim razmeram).

Bolj zna voznik opaziti (če je višje sorte) ne najbolj udobno sedenje – prednjim sedežem namreč manjka nekaj vzdolžnega pomika, poleg tega pa zna biti glava zaradi panoramskega strešnega okna, ki požre nekaj centimetrov notranje višine, tudi blizu stropu. Če k temu dodamo že znosno dovolj prostora zadaj in v prtljažniku, ki pa spada v povprečje in nič več, je jasno, da so se Suzukijevi razvojniki močno potrudili pri dodelavah, ki bodo morale S-Crossa še nekaj let držati dovolj blizu okusa kupcev, hkrati pa so prav te pokazale, da je ostanek avtomobila vendarle nastajal na začetku desetletja, ko so bili ideje razvojnikov in pričakovanja kupcev povsem drugačni kot zdaj.

Dušan Lukič foto: Saša Kapetanovič