TEST: Alfa Romeo Junior ibrida Speciale– Arrivederci cuore sportivo*

Zgodba z novim kompaktnim modelom znamke Alfa Romeo se je začela nesrečno. Ko so pri proizvajalcu novincu hoteli nadeti ime Milano, ki je izviralo iz njihove zgodovine, so naleteli na birokratsko oviro, ko je italijanski vladni uradnik izjavil, da je uporaba tega imena neprimerna oziroma nedovoljena. In tako je nesojeni Milano postal Junior, kar pa v ničemer ne spremeni njegove vsebine.

No, tudi ime Junior pri Alfa Romeo ni tuje, ampak pustimo preteklost, ki se ne ponavlja, ampak se vse bolj izgublja v primežu nove mobilnosti, ki je popolno nasprotje tistega, kar se je pri apeninski avtomobilski znamki dogajalo v minulih desetletjih. In zdaj se Alfa Romeo po sedmih letih vrača v spodnji srednji velikostni razred, oziroma v trenutno zelo modno in temu primerno dobro zasedeno množico kompaktnih križancev.

Alfisti in težave z identiteto

S tem modelom Alfa Romeo prvič uporablja skupna jedra koncerna Stellantis in  platformo ter tehnologijo, ki so jo že ničkolikokrat preizkusili pri Fiatu, Citroenu, Peugeotu, Oplu in Jeepu. Prav zato imajo zapriseženi alfisti z Juniorjem težave, saj so prepričani, da Alfa Romeo izgublja identiteto.

Še posebej, ker je v tem koncernskem kotlu doživel infarkt znameniti cuore sportivo (športno srce), kajti v nosu je 1,2-litrski bencinski trivaljnik, ki s pomočjo prisilnega vpihovanja zraka spravi iz sebe razmeroma zadržanih 100 kilovatov (136 KM) in 230 Nm navora. Bencinski stroj ima tudi hibridnega pomočnika, elektromotor, ki prispeva 21 kilovatov in 55 Nm navora in je namenjen predvsem varčevanju  z gorivom.

Dvomi v pristne elemente Alfa Romea pa se začnejo že pri oblikovnem slogu zunanjosti, kjer bode v oči predvsem nenavadna plastična maska ​hladilnika, ki je na prvi pogled videti kot nedokončano umetniško delo. Ampak ne želim biti kritičen za vsako ceno in priznam, da ostrina sprednjega dela in kupejevskega zadka skupaj z dinamičnimi bočnimi linijami ustvarja športno držo.

Spredaj prostorno, zadaj utesnjeno

Testni Junior je na obeh bokih ponosno nosil oznako speciale, ki pripada nadgrajenemu osnovnemu nivoju opreme, a to še ne pomeni, da je na in v avtomobilu kaj posebej žlahtnega. V potniški kabini je kar precej trde plastike, katere cenenost dokaj učinkovito razbijajo posamezni elementi iz boljših materialov. V sprednjem delu ni zaznati izrazite utesnjenosti, sedeža sta dobro odmerjena in nekoliko skromno oblazinjena, moj hrbet bi si želel tudi izdatnejše bočne opore.

Zadaj je zgodba drugačna, prostor za noge na sedežni klopi je okleščen do te mere, da si kolena grizejo že osnovnošolci druge triade, zato Junior zadaj ni za seniorje z manj gibljivimi okončinami. Hkrati pa pohvale prtljažniku, ki je s 415 do 1280 litri prostoren in praktičen; dno prtljažnika je mogoče nastaviti na tri nivoje.

In zraven je v potniški kabini še nekaj uporabnih domislic, na primer police na vratih, kjer je mogoče odložiti tudi večje plastenke, prostoren predal v sredinski konzoli s točko za brezžično polnjenje telefonov in še dva velika predala za shranjevanje drobnarij.

Športna notranja arhitektura

Digitalna merilnika z osnovnimi informacijami sta lepo vdelana v ohišje, ki po obliki spominja na pretekle Alfine modele, na sredini pa je 10,25-palčni osrednji komunikacijski zaslon, ki je postavljen tako kot bi bil vgrajen naknadno in površno. Pod njim so k sreči fizična stikala za nastavitev vseh funkcij klimatske naprave in glasnosti radijskega sprejemnika.

Zelo praktična so tudi mehanska stikala za začetno stran izbirnikov in bližnjico za utišanje nadležnih piskov asistenčnih sistemov. Upravljanje vseh funkciij sicer zahteva veliko drsanja po zaslonu, vendar je uravnavanje razmeroma enostavno.

Notranji arhitekti so si zamislili voznikovo mesto z majhnim, razmeroma nizko nameščenim volanom in stikali za zagon motorja, menjalnik in način vožnje na sredinski konzoli, ki so do potankosti podobna kot v drugih modelih koncerna Stellantis in delujejo že kar nekako sterilno. Toda priznam, vse skupaj vsaj malo diši po športnosti.

Motor kot najšibkejši člen

Žal pa Junior pod motornim pokrovom nima ničesar, kar bi jasno poudarjalo značilnosti znamke Alfa Romeo. Že nekoliko zlajnani, čeprav posodobljeni 1,2-litrski trivaljni motor na papirju obeta spodobno zmogljivost, a tega v praksi nekako ne zna prikazati. Pri speljevanju potrebuje kar močan pritisk stopalke za plin in tudi ob pospeševanju iz ležerne vožnje, se z zmernostjo doseže bore malo.

Bencinski stroj torej potrebuje energičnega voznika, takšnega, ki se rad vsaj občasno zapodi v kakšen ovinek. Volan se zdi relativno čvrst in ni pretirano neposreden ali hiter, nagibanja karoserije ni veliko, Junior zelo dolgo vozi nevtralno in brez napora in sproščeno doseže visoke hitrosti v ovinkih.

Udobje vzmetenja je, oziroma bi bilo solidno, a ga v dobršni  meri pokvarijo težka 18-palčna kolesa, ki so tudi del paketa opreme speciale. Zaradi njih namreč blažilniki ne uspejo v celoti opraviti svojega dela, kar potniki občutijo kot zoprne sunke cestnih grbin. In pri zaviranju se zdi avtomobil nekoliko mehkoben, neodločen.

Kaj torej manjka?

Najmanjšemu modelu znamke Alfa Romeo manjka nekaj več športnega navdiha, igrivosti, morda tudi kančka surovosti. Namesto tega ponuja udobno in gladko (čeprav nekoliko neizrazito) upravljanje.

Dejstvo, da je identiteta Alfe Romeo z modelom Junior še nekoliko bolj zabredla v krizo, a očitno je njenim strategom vseeno, če se tradicionalnim alfistom Junior ne zdi dovolj športen, lep ali preprosto poseben. Morda pa je to priložnost, da strategi v Milanu h zaviti kači na ščitu zvabijo nove, drugačne generacije kupcev.

In za konec še enkrat k naslovu: nasvidenje športno srce – v želji, da se v modele Alfe Romeo še kdaj vrne kaj bolj energičnega. Zato arrivederci in ne adio (zbogom).