Pozornost (namenoma) zbuja z videzom. Kaj pa druge kvalitete? (test)

Zato so se pri Audiju pravočasno zganili in ob osvežitvi uspešnega Q5 pripravili še kupejevski Q5 Sportback. No, seveda so z njim tudi ustrezno odgovorili bavarskemu modro-belemu propelerju, kjer se postavljajo z X4, in stuttgartski trikraki zvezdi, kjer imajo GLC Coupe. Torej ne gre za nikakršno posebno presenečenje, poleg tega pa imajo pri Audiju s kupejevskimi športnimi terenci že nekaj izkušenj – z manjšim Q3 in največjim Q8.

Če bi veljala enaka pravila kot pri ženskih torbicah – če so bolj dizajnersko dodelane, so običajno manj uporabne – bi pri Q5 Sportback na račun znižane in položnejše strešne linije morala trpeti prostornost potniške kabine in prtljažnika. A tovrstnih kompromisov skoraj ni, kajti nad zadnjo klopjo je v primerjavi z običajnim Q5 le pičlih šest milimetrov manj prostora za glave, prtljažnik pa se je skrčil za 10 litrov, a je z osnovnimi 510 litri še vedno zelo velikodušen.

Edini ali pa vsaj glavni Sportbackov adut je torej v kupejevskem slogu ukrojena strešna linija z bahavo razpotegnjenim usmernikom zraka in okrasno letvijo v videzu aluminija. Verjamem, da se ob tej podobi običajni Q5 marsikomu zdi kar malce starikav, čeprav je pred nedavnim dobil osvežitveni odmerek in je v resnici še vedno dovolj mladosten, da mu v borbi s tekmeci ni preveč težko.

V notranjosti je zelo očitno, da so se Audijevi snovalci oprijeli načela kopiraj-prilepi, a si v tem primeru prav za svojo 'neizvirnost' zaslužijo pohvalo. Kajti za volanom je še vedno tako, kot mora biti – pregledno, logično in nezapleteno. Čeprav na sredinski konzoli ni več vrtljivega stikala za upravljanje komunikacijskega sistema, upravljaje osrednjega zaslona na dotik tudi digitalno manj navdušenim voznikom ne povzroča težav. Grafika je izjemno ostra, brskanje in premikanje po izbirnikih pa gladko in tekoče. In upam si trditi, da je digitalna instrumentna plošča ena najboljših, tako glede upravljanja s stikali in vrtljivimi kolesci na volanu kot zaradi jasnosti prikazov, tudi ko se čez celoten zaslon razprostira navigacijski zemljevid.

Potniška kabina zapušča dober vtis s prostornostjo (na zadnji klopi dovolj udobno sedijo tudi tisti, ki jih je v višino blizu 190 centimetrov) in s kakovostnimi materiali, čeprav bi Audijevim notranjim arhitektom rad sporočil, da plastične obloge vrat in plastificirani hrbtišči prednjih sedežev ne prispevajo k ugledu prestižne avtomobilske znamke in da je takšno varčevanje pravzaprav že na meji spodobnosti.

Dopuščam možnost, da se pri motorjih pojavi kakšna dilema, ne samo zaradi nekoliko nezgovornih Audijevih oznak, ampak tudi zaradi kolebanja med bencinskimi in dizelskimi stroji. Sam se bolj nagibam k slednjim (malce tudi po načelu, uživaj, dokler so še) in odločitev za 40 TDI Quattro (takšno oznako je imel testni avtomobil) v nobenem primeru ni strel v koleno. Ker 2-litrski prisilno polnjeni dizelski štirivaljnik s 150 kilovati oziroma 204 iskrimi 'konji' odlično opravlja svoje delo, razveseljuje z orjaškim navorom (za svojo prostornino) in prede tako pritajeno kot debelušna mačka, ki je omahnila v spanec na topli kmečki peči. Poraba goriva ni vzorno nizka, je pa glede na težo in zmogljivosti razumna; na merilnem krogu je povprečje naneslo točno sedem litrov in pol.

Tudi sedemstopenjski samodejni menjalnik z dvojno sklopko prestavlja gladko, vendar se občasno predolgo zadrži v višji prestavi, zaradi česar motor ne pokaže vsega, kar zmore. Ampak obstaja rešitev - ročno ukazovanje menjalniku z vzvodoma na volanu. Na trenutke se mi je zdelo, da dinamični vozni program ponuja premalo motorne eksplozivnosti, čeprav je razlika v odzivnosti v primerjavi s komfortnim programom zaznavna.

No, nazadnje sem sprejel modro odločitev, da je najbolje izbrati nastavitev v individualnem programu, kjer sem izbral dinamično odzivnost motorja in komfortno stopnjo blaženja. V tej kombinaciji Q5 Sportback ostaja dovolj energičen in hkrati nekoliko bolj nežno 'pobira' cestne grbine, hkrati je nadzor karoserije še vedno zgleden. Športna nastavitev (serijsko prilagodljivih) blažilnikov je v kombinaciji z 20-palčnimi kolesi vendarle nekoliko pregroba.

Suverenost v ovinkih je za voznika, ki mu je vsaj rahlo poplesavanje zadka v veselje, že skoraj na meji dolgočasja, kajti z volanom ni veliko dela, informacije o dogajanju pod kolesi so točne in pravočasne, kupejevski športni terenec se čvrsto drži podlage, za vse drugo poskrbita štirikolesni pogon in nadzorna elektronika. Svojo nalogo seveda prepričljivo opravita tudi tam, kjer ni gladkega asfalta ali vsaj približno urejenega oziroma utrjenega makadama.

Precej sem prepričan, da temu avtomobilu bolj pristajajo hitre ceste in okolje, kjer vas bodo opazili. In še nasvet: ne iščite drobnih razlik med Sportbackom in običajnim Q5. Preveč časa bi šlo v nič in rezultat bi bil nikakršen.