Dolgoprogaš in še varčen po vrhu. Takšna je bila poraba na testu!

In v modelih serije 1 in 2 je pogon speljan na prednji kolesni par, pod motornim pokrovom pa se namesto vrstnih šestvaljnikov s polnokrvnim zvokom vrtijo prostorninsko skoraj pol manjši trivaljniki. O posvečenih ciljih tovrstnih redukcij je bilo že veliko razprav, uporabniki so se navadili na spremembe in tudi na to, da iz Münchna na ceste pošljejo tudi kak model, ki odstopa od ustaljenih razrednih uvrstitev.

In mednje nedvomno spada serija 2 Gran Coupe, ki niha nekje med limuzino in kupejem. Oznaka Gran Coupe vnaša nekaj zmede, saj bi si na slepo predstavljal, da gre za velik avtomobil s položnim zadkom, toda ne – to je štirivratni kupe oziroma kupejevska limuzina. Seveda kot odgovor Audiju na limuzinski A3 in Mercedes-Benzu na CLA, če omenim samo glavna rivala.

O obliki ne bom razpravljal na dolgo in široko; spredaj je avtomobil z nizko športno držo dokaj všečen, zadaj z nekoliko popačenimi proporci precej manj. Tudi kot celota deluje skoraj neskladno in v spomin se mi je prikradla prva generacija serije 1, ki je nastala pod taktirko Chrisa Bangla, takratnega oblikovalskega guruja pri BMW. Tisti avtomobil preprosto ni bil za modno stezo in podobno je bilo še z nekaj naslednjimi Banglovimi stvaritvami (tista sedmica je takrat res razkačila ljubitelje).

V času druženja z Gran Coupejem so bili nekateri opazovalci prepričani, da gre za novo limuzino serije 3, a kupejevska dvojka ima na primer vrata brez okvirja stekel, kot se za takšen avtomobil tudi spodobi. Nima pa prtljažnih vrat, s katerimi bi se pri odpiranju dvignilo tudi zadnje steklo, kar bi bila za dostopnost prostorsko solidnega 430-litrskega prtljažnika precej boljša rešitev kot običajni pokrov.

Prostora je veliko tudi v sprednjem delu potniške kabine, toda ta štirivratnik je predvsem avtomobil za dva; sprednja sedeža sta zelo udobna in sedalna dela čvrsto oprimeta telesi voznika in sopotnika, precej drugače pa se godi potnikom zadaj. Če že imajo dovolj prostora za kolena, so tisti z višino približno 180 centimetrov z glavami povsem blizu stropa, čeprav je zadnja klop postavljena zelo nizko in sedenje na njej niti približno ne dosega limuzinskega udobja. In pri izstopanju skozi majhno odprtino vrat si boste na nadpovprečno širokem pragu zlahka umazali hlače.

Preberite še: Po štirih desetletjih končno prihaja pravi naslednik M1?

Armaturna plošča je pravzaprav kopija tiste iz serije 1, kar pomeni rahel zamik proti vozniku, zajetno odebeljen volan in odlična ergonomijo stikal za upravljanje komunikacijsko-informacijskega sistema. O virtualnih merilnikih na digitalnem zaslonu pred voznikovimi očmi težko zapišem kaj posebej pohvalnega – prikazovanje informacij je namreč zelo omejeno in zaman sem si skušal »narisati« okrogla merilnika za motorne vrtljaje in hitrost. Povsem drugače sem se razumel s komunikacijskim sistemom, ki je res odličen.

Vozniku in potnikom zna v slovenščini posredovati številne informacije, tudi trenutno vreme na lokaciji, ovire na cesti, celo navodila za uporabo, zna vzpostaviti povezavo z BMW servisnim centrom … Seveda poleg povezave z zunanjimi podatkovnimi enotami, navigacije in tako naprej. Ponaša se tudi z jasno grafiko in naglo odzivnostjo, delo z njim pa je – ne glede na to, ali imate raje dotik zaslona, glasovno ukazovanje ali nastavljanje z vrtljivim stikalom (na voljo so namreč vse tri možnosti) – enostavno tudi za tiste, ki ne obvladajo ali jih je celo strah sodobne komunikacijske tehnologije.

No, zelo močna, pravzaprav kar najmočnejša točka tega avtomobila so njegove vozne lastnosti. Za hipec sem moral zapreti oči in odmisliti vse trivaljnike, hibride in električne motorje, za katere sem prepričan, da mi ne bodo nikoli zameglili spomina na vozne užitke iz časov, ko še ni bilo pogroma nad bencinskimi in dizelskimi motorji. Kajti pod motornim pokrovom testnega štirivratnega kupeja se je veselo vrtel dvolitrski dizelski štirivaljnik, ki s 140 kilovati (190 konji) zadovolji tudi bolj športno navdahnjene duše.

Preberite še: Kratki test: BMW serija 5 545e xDrive M Sport (2021)

In to kljub navidezni kontradiktornosti med športnim avtomobilom (kar ta Gran Coupe vsaj malo je) in varčnim motorjem (5,9 litra na 100-kilometrskem merilnem krogu), ki sicer ne zmore dirkaške iskrivosti. Vendar s 400 njutonmetri navora že pri zelo nizkem vrtilnem območju, pri 1.750 vrtljajih, ustvarja videz uglajenega in hkrati zmogljivega stroja. Pravzaprav niti nisem zaznaval usihanja njegove energije, ker osemstopenjski samodejni menjalnik z možnostjo menjave prestav s pomočjo ročic na volanu z žametno gladkostjo opravlja svoje delo.

In seveda se v »paket« odlično vključuje štirikolesni pogon xDrive, ki ima skupaj z natančnim in neposrednim krmilnim mehanizmom zasluge za veliko užitka v hitrih ovinkih. Morda ne toliko kot pri modelih, kjer je v osnovi speljan na zadnji par koles, pa vendarle (odzivnost zadnje osi je začutiti šele v mejnih trenutkih). Ob tem pa je celoten avtomobil razmeroma udoben in kljub nizkopresečnim gumam potniki niso deležni grobih udarcev vsake cestne grbine.

Razmislek o BMW 220d xDrive Gran Coupe je torej naloga za tiste, ki ne bi imeli konfekcijske serije 1 niti jih ne prepriča tradicionalizem limuzine serije 3. Seveda so predpogoj topla čustva do bavarske avtomobilske znamke.