Test: BMW X2 M35i xDrive - X1 ali X2? Nagrado za preproznavnost dobi ...

Z novo podobo se je X2 tudi doknčno odlepil od oznake hatchaback ali model s prirezanim zadkom, če želite, ki jo je nosil predhodnik. Ta ni bil le skoraj 20 cm krajši, bil je tudi oblikovno precej neizrazit, nekakšna ne prav posrečena mešanica petvratnika in križanca - s poudarkom na prvem. Novinec je zdaj bolj odločno zavzel svoje mesto v rastočem segmentu kupejevskih križancev srednjega razreda in se s 4,55 metra usidral celo nekje v zgornji polovici ponudbe na trgu.

In te je, resnici na ljubo, zdaj že kar nekaj, morda ne toliko v klasičnem premijskem segmentu, toda po drugi strani - vse znamke, ki si želijo odrezati kak kos pogače si domišljajo, da je to (vsaj malce) že sama po sebi premijska zasnova. Od Renaultovega Conquesta, preko Cuprinega Formentorja, Alfinega modela Tonale, Audijevega Q3 SB, ...

X1 ali X2? Nagrado za preproznavnost dobi ...

X2 si s svojim bolj klasično zasnovanim bratrancem seveda deli precej tehnike, pa bistveno manj oblike - s svojo predvsem bolj kupejevsko zasnovo strešne linije, je avto že na oko nižji in daljši - kar ni samo optični vtis, saj je X2 tudi zares nižji. Strešna linija je namreč skoraj šest centimetrov nižja, svoje pa doda tudi dolžina, ki je od X1 daljša za dobrih pet centimetrov. Z drugačno masko in agresivnejšim prednjim delom je tako predvsem M35 resnično avto s povsem drugačnim karakterjem in filozofijo.

Sveda - oblikovalci so mu želeli vtistniti več dinamike že na prvi pogled. In rekel bi, da jim je uspelo narediti res posrečeno zasnovo, ki ravno toliko odostopa od konkurence, da ostaja prepoznaven. Vse ostalo je seveda odvisno od čisto subjektivnega menja opazovalca, toda proporci ostajajo. In proporci, predvsem blago padajoča linija petih vrat (z izrazitim spojlerskim zavihkom na koncu) in čvrst C stebriček z navzgor zavihnjeno bočno linijo, so na mestu. Mi je všeč? Ja, pa mi je res. Ker je ravno prav drugačen od vseh beemvejevskih zasnov (kupejevskih terecev ali križancev).

V notranjosti je vse, kot to poznate iz ...

No, v notranjosti je prav vse tako, kot to poznate iz velike večine drugih modelov - vključno z zanimivim naslonom in konzolo brez vrtljivega stikala (škoda), ter nekaj osnovnimi (senzorskimi) stikali za  nadzor - ne, ne voznih programov pač pa še zdaj težko povsem razumljivih voznih 'počutij' ozitoma My Modes v smislu, Sproščeno, Aktivno,... Tokrat namreč voznik ne more več nadzirati delovanja računalniško vodenega blaženja, ampak to urejuje nadzorna elektronika.

Kakorkoli - zaradi (pre)čvrstih vzmeti in (opcijskih ) 21 palčnih penvamtik se zdi udobje tudi v najbolj sproščujočem programu preprosto premalo prilagodljivo in urbano okolje z večkrat uničenim asfaltom in prečnimi grbinami, bo po nepotrebnem stresalo in pretresalo živo vsebino v kabini. Seveda, seveda - čvrsto podvozje je nujno za nadzor nagibanja pri dinamični vožnji in tu je BMW v svojem okolju. Tudi prav.

Odličen, špornto-kultiviran štirivaljnik

Pa ga poženem po prazni hribski regionalki, da dvolitrski štirivaljnik prav zadiha. Številke so obetavna, saj zmore štirivaljnik okroglih in razveseljujočih 221 kilovatov (300 konjev, če bo laže) in s pomočjo štirikolesnega pogona jih elegantno in brez drame tudi spravi na cesto. No, vsa ta tehnika in pogon, vključno z dvosklopčnim menjalnikom pomeni tudi kar lep kup kupček dodatnih kilogramov. In skoraj 1,8 tone prinese na tehtnico - kar seveda ni malo za kompaktni razred ... in obetavno športnost kultne črke M.

Pa kot rečeno - potegne res odločno, suvereno ampak s tako dobro odmerjenim prirastkom navora, da je vse skupaj izza volana čutiti precej bolj zmerno - kot v resnici je. Navora je dovolj (čeravno in začuda kar nekaj manj od predhodnika), krivulja je ravna in v ravni črti se kar zdi, kot da se motorju 'dogaja' še tam, daleč od številke 6000 na merilniku vrtljajev... Zabavno, sploh glede na prisilno polnjenje. Eden bolj kultiviranih in zrelih štirivlajnikov s športnimi geni ...

Je vozna dinamika na ravni modro-bele oznake?

Sicer verjemem da vozna dinamika, vrhunska lega in kirurška natančnost krmiljenja nista čisto na prvem mestu pri tem modelu (za kaj takega ima M seveda široko limuzinsko 'hardcore' paleto), pa je vendar treba vedeti, da že zasnova jemlje nekaj ostrine modro-beli oznaki. Zakaj? Iz prečno postavljenega motorja spredaj je osnovni pogon izveden na prednji kolesni par, sklopka na zadnji osi pomaga pri prenosu navora nazaj, ko je to potrebno.

Glede na vzdolžno postaljene modele ima tak sistem nekaj omejitev. Ki z višjim težiščem še prej pridejo do izraza. X2 sicer dokaj dobro zakriva tovrstno zasnovo in tudi pri hitreje odpeljanih zavojih je precej nevtralen, karoserija nadzorovana, ... toda malo več odločnosti potem pokaže, da prednja os samovoljno oddrsi in to brez omembe vrednega opozorila na volanu, zadek sicer lahko sledi, ampak če je voznik pripravljen in motor v pravem režimu. Na neko resno pomoč zadnje osi v zavoju pač ne gre računati.

Ne glede na oznako je tale X2 še vedno prej avto, ki zahteva počasen (no, bolje nadzorovan) vstop-in hiter izstop iz zavoja za hitro in tekočo vožnjo. Na srečo so zavore povsem na zahtevani ravni, odločne, nadzirljive in predvsem vzdržljive.

No, da končam še o podovzju in blaženju - meni pač ni všeč, premalo prilagodljivosti, preveč (nepotrebne) čvrstosti, ki se odraža tudi na legi. Ob tem pa med skrajnsotmi skoraj ni čutiti fesne razlike ... Seveda svoje dodajo tudi (težja) 21 palčna platišča (245/35), in čvrsti boki nizko presečnih pnevamtik. Serijske so zagotovo boljša, bolj uporabna in udobna izbira (245/45 R19), pa še lepše zapolnijo blatniške izreze (pa še skoraj 900 evrov ostane).

Preberite še:

• Ta slovenski glasbenik ima novo avtomobilsko pošast, ki se je verjetno nihče ne bi branil