Test: Chevrolet Captiva 2.2 D (135 kW) LTZ AT

»There’s no such thing as free lunch,« pravi star ameriški pregovor in tudi Captiva ni zastonj kosilo. Res je sicer, da je, kot smo že omenili, cenovno ugodna, a privarčevani denar se (tudi) pri avtomobilih vedno nekje pozna. In pri Captivi so področja varčevanja na nekaterih mestih zelo očitna.

Prikazovalniki so recimo odličen primer. Captiva ima štiri in vsak je iz svoje zgodbe. Med merilniki je nizkoločljivostni, z zelenkastim ozadjem in s črnimi znaki. Pri radiu je (ameriško) črn, z živo zelenimi pikami. Nad njim je še bolj staromodna digitalna ura (tista klasika, črno ozadje in modrozelene številke). In nad njim barvni LCD, namenjen navigaciji, potovalnemu računalniku in nadzoru še nekaterih funkcij avtomobila.

Prav ta zaslonček postreže še z nekaterimi presenečenji. Prikazuje recimo sliko, ki jo pošilja kamera za vzvratno vožnjo. A ta (slika, namreč) se zatika oziroma preskakuje, pa se tako zlahka zgodi, da se razdalja med avtomobili zmanjša za četrt metra, slika na zaslonu pa stoji pri miru ... Podobno deluje tudi zemljevid na navigaciji, saj se položaj na njem spremeni le vsako sekundo ali dve.

Nekaj časa ste pred ulico, v katero bi morali zaviti, potem hop, ste že mimo. In med testom se je tu in tam zgodilo, da je vse skupaj (ne le slika za vzvratno kamero, ampak celoten sklop zaslona in gumbov) 'zmrznilo'. Potem je bilo mogoče opazovati le navigacijo, ne pa tudi nastavitev klime, radia in potovalnega računalnika. No, po nekaj minutah izklopljenega vžiga je vse spet skočilo na svoje mesto.

V poglavje varčevanja verjetno spadata še škripava plastika sredinske konzole ter tudi mokri cesti ne preveč naklonjene Hankookove gume. Meja zdrsa je tu postavljena nizko, res pa je (in to velja tudi v suhem), da so njihovi odzivi vedno predvidljivi in dovolj zgodaj napovedani, da je mogoče zlahka začutiti, kdaj še 'drži' in kdaj se počasi približuje meja, ko ne bo več.

Sicer pa tudi podvozje ni naklonjeno bolj dinamičnemu ubiranju poti skozi ovinke. Captiva se v takem primeru rada nagne, nos začne drseti iz ovinka in nato (dovolj nežno) vmes poseže ESP. Po drugi strani pa na slabi cesti Captiva odlično pobira neravnine in kakšna makadamska cesta, recimo, Captivi ne povzroča prav nobenih težav. Kaj se dogaja pod kolesi, boste bolj slišali, kot čutili, in če vaše dnevne poti vsebujejo slabe ali celo neasfaltirane ceste, je Captiva dobra izbira.

Na spolzkem se dovolj dobro znajde tudi Captivin štirikolesni pogon. Ostrejše speljevanje sicer hitro izda, da je Captiva v osnovi gnana spredaj, saj prednji gumi hitro zacvilita, nato pa sistem takoj reagira in navor prenese bolj k zadnji premi. Če znate na spolzki cesti malo zatrmariti s plinom in potelovaditi z volanom, lahko Captiva tudi lepo zdrsne. Bolj dinamični vožnji nista preveč naklonjena niti tipično SUV-ovski volan niti stopalka zavore, ki je mehka in daje premalo povratnih informacij o tem, kaj se dogaja z zaviranimi kolesi. A spet – to so 'odlike' marsikaterega SUV-a.

Pod motornim pokrovom Captive je ropotal štirivaljni, 2,2-litrski dizel. Na področ­ju moči oziroma navora mu me manjka prav nič, saj je s svojimi 135 kilovati oziroma 184 'konji' več kot dovolj zmogljiv za premikanje dve toni težke Captive. Štiristo njutonmetrov navora je pač številka, ki je dovolj velika, da je ne zmoti niti menjalniška avtomatika, ki 'požre' nekaj tistega, kar da od sebe motor.

Edina pomanjkljivost tako motorizirane Captive so vibracije (in zvok) v prostem teku oziroma pri nizkih vrtljajih – a za to le stežka krivimo motor. Več oziroma boljša izolacija ter boljše vpetje motorja bi to slabost hitro odpravila, tako pa človek dobi občutek, da je bila Captiva zasnovana s sodobnejšimi dizli v mislih – kot Opel Antaro jo namreč poganja sodobnejši dvolitrski dizel, temu pa je prilagojena tudi zvočna izolacija.

Tako kot motor tudi samodejni menjalnik sicer ni najsodobnejši, a to prav nič ne moti. Njegova prestavna razmerja so dobro izračunana, točke prestavljanja prav tako in tudi uglajenost in hitrost njegovega delovanja sta povsem zadovoljivi. Omogoča tudi ročno pretikanje (a na žalost ne z obvolanskimi ročicami), ob njem pa najdete gumb eco, s katerim vklopite varčnejši način delovanja pogonske kombinacije.

Pospeški so takrat občutno slabši, največja hitrost manjša, poraba pa manjša – vsaj za liter, bi lahko rekli po izkušnjah. A priznamo: večinoma eko načina nismo uporabljali, saj Captiva tako in tako ne spada med preveč požrešne avtomobile: povprečje na testu se je ustavilo pri 11,2 litra, kar glede na zmogljivosti in maso avtomobila ni rezultat, ki bi bil nesprejemljiv. Če ste se pripravljeni voziti v eko načinu, bo poraba približno deset litrov ali malo več.

Notranjost Captive je prostorna. Spredaj bi si sicer želeli kak centimeter daljši vzdolžni pomik voznikovega sedeža, je pa sedenje na njem dovolj udobno. Dovolj prostora je tudi v drugi sedežni vrsti, zamerimo pa dejstvo, da je dvotretjinski del druge klopi na levi strani in tako otežuje uporabo otroškega sedeža, če je zložen. Manj bosta uživala potnika, ki ju boste posedli na sedeža, ki se običajno skrivata v dnu prtljažnika in ki ju je mogoče povsem preprosto izvleči. Kot je pri večini sedemsedežnikov v navadi, je tam zadaj manj prostora za kolena in stopala, kot bi si želeli za udobno sedenje. Se pa da preživeti.

Sedeži testne Captive so bili oblečeni v usnje in tudi sicer skoraj ni bilo opreme, ki bi jo še pogrešali v avtu tega cenovnega razreda. Navigacija, ogrevani sedeži, sistem za nadzor hitrosti pri (terenskih) spustih, tempomat, bluetooth, parkirna tipala zadaj, samodejni brisalniki, samozatemnitvena ogledala, električna steklena streha, ksenonski žarometi ... Pogled na cenik izda, da je za vse skupaj treba odšteti dobrih 32 tisočakov.

In to je (poleg zunanje oblike, ki je še posebno spredaj res očem všečna) glavni adut Captive. Cenejšega in bolje opremljenega SUV-a te velikosti pač ne boste našli (Kia Sorento, recimo, je za okoli pet tisočakov dražja – in prav gotovo ne za pet tisočakov boljša). In to marsikatero na začetku testa zapisano dejstvo postavi v povsem drugo luč. Ko na Captivo pogledate skozi ceno, postane dober nakup.

Besedilo: Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič