Test: Chevrolet Orlando 1.8 LTZ

Saj je pravokoten kot pomična hiša, je bila glavna ugotovitev šaljivcev. Kaj pa bi drugega lahko pričakovali od ameriškega avtomobila, so letele puščice na novega Chevroleta, ki ga v resnici izdelujejo v tovarni General Motorsa v Južni Koreji. Na koncu pa smo družno ugotovili, da je nos avtomobila kljub ogromni maski in skoraj grotesknemu logu celo lep in avtomobil v celem skladen. Da, na neki način celo všečen.

Po dobrem vtisu zunanjosti smo bili presenečeni tudi nad notranjostjo. Resda določene stvari dišijo po Ameriki, vendar oblika in funkcionalnost voznikove okolice navdušita. Prednja sedeža sta dobra, položaj za volanom odličen, celo vklop zadnjega brisalnika so pritaknili na konec desne obvolanske ročice, da omogoča pogled za avtomobil le z migljajem prsta desne roke. Bravo, Chevy! Za zaprt predalnik, ki je skrit na vrhu sredinske konzole, vam mora nekdo povedati, sicer je velika možnost, da ga spregledate. Idealno za tihotapce, vam povem.

Potem pa gremo naprej in vidimo, da kar so z rokami naredili (dobrega), so z zadnjico podrli. Zakaj so vmesnika za USB in iPod postavili na spodnji rob tega skritega predalnika, da z normalnim USB-ključem nato ne morete zapreti pokrova? Zakaj so potem upravljanje potovalnega računalnika dali na levo obvolansko ročico, da morate za sprehod skozi izbirnike nadležno vrteti del te ročice?

Še slabše je v prtljažniku. Medtem ko lahko pohvalimo njegovo velikost in pravilno obliko, pa pri sedemse­dežni postavitvi nimate kam odložiti roloja. Zato potrebujete garažo ali klet, da sploh lahko peljete sedem ljudi v tem avtomobilu. Halo? Višje postavljena klop v drugi vrsti ni vzdolžno pomična (škoda!), je pa prostora na šestem in sedmem sedežu povsem dovolj, da bi mojih 180 centimetrov in 80 kilogramov zlahka preživelo kakšno krajšo pot po Sloveniji. Tam zadaj sicer ni obljubljena dežela, a se lahko preživi tudi po zaslugi višje namestitve sedežev, saj manj obremenjujemo noge. Pri avtobusni postavitvi pa pozabite na prtljažnik, saj ga ostane le za vzorec.

Chevrolet Orlando je prijazen do voznika, čeprav ta ni vešč upravljanja tako velikih premičnin. Vzvratni ogledali sta tako ogromni, da se ju ne bi sramovali niti v kakšni manjši kopalnici, družinsko naravnanost pa kaže notranje ogledalce, ki razkriva dogajanje na zadnjih sedežih. Kvadratna karoserija omogoča lažje orientiranje, kje se robovi odbijačev končajo, pri tesnih parkiranjih pa se lahko zanesete tudi na parkirna tipala. Škoda, ker so jih pritaknili samo zadaj, saj izdaten nos avtomobila malce zavaja.

Saj poz­nate situacijo, ko imaš občutek, da bo počilo, potem pa vidiš, da je bilo še 30 centimetrov prostora. Med vožnjo boste takoj zaznali, da je adut tega avtomobila podvozje, slabi strani pa sta motor in men­jalnik. Podvozje si Orlando v osnovi deli z Opel Astro, napovedujejo pa ga tudi za novo Zafiro, zato si je zaslužilo velik plus. Zaradi natančnega volanskega sistema je vijuganje po ovinkih prej užitek kot tlaka, če seveda ob tem pozabimo na 1,8-litrski bencinski motor. Tale osnovna motorizacija je bolj lene vrste, kar niti ni čudno, saj je kljub tehnologiji dvojnih ­odmičnih gredi motor v osnovi star in predelan, da ustreza okoljski normi Euro5.

Z drugimi besedami: že tako star motor so morali še bolj zadaviti, da skozi izpušno slamico ne izdihuje preveč do okolja neprijaznih snovi. Zato bo dogajanje do 100 km/h povprečno, čeprav bo že za to treba kar pošteno pritiskati na plin, nad to hit­rostjo pa postane slabokrven. Ali so za to krivi aerodinamika hiše, kot so šaljivci nadaljevali svojo zgodbo, star motor ali zgolj petstopenjski menjalnik, ne vemo. Najbrž kombinacija vseh treh. Zato pa že nestrp­no pričakujemo dvolitrske turbodizelske različice, ki imajo že v osnovi šeststopenjski menjalnik in več navora. Po našem mnenju se splača doplačati tistih 2.500 evrov, kolikor je razlika med primerljivima bencinskim in turbodizelskim Orlandom, saj 12 litrov povprečne porabe goriva res ne more biti v ponos bodočim lastnikom.

Novi Chevrolet z latinskoameriškim imenom kljub kockasti obliki ni premična hiša, je pa lahko prav prijeten drugi dom. Da se razumemo: v službi preživimo več časa kot doma (ne upoštevaje spanja), vedno več časa pa zapravimo na cesti. Pri Avto magazinu še posebno, zato je bil Orlando naš drugi dom.

besedilo: Aljoša Mrak foto: Aleš Pavletič