Test: Citroën Ami - Korak naprej, korak nazaj

Ne spomnim se, da bi kadar koli prej tako intenzivno kot danes govorili in brali o mobilnosti. Nova mobilnost, mestna mobilnost, mobilnost zadnjega kilometra in cel kup drugih mobilnosti so izumili tisti, ki nas pod zastavo ekologije prepričujejo o tem, da je napočil čas za radikalno spremembo naših navad in življenjskega sloga. Hočem reči, če so me kot jugoslovanskega dečka prepričali, da sem lahko ponosen na civilizacijsko normo, v kateri se delavec na delo pripelje s »stoenko«, me želijo danes prepričati, da moram v službo s kolesom. Češ da je to celo dobro zame in za moje zdravje, ne glede na smog, sneg, dež, vročinsko pripeko ali peklenski mraz.

Za srečo z Amijem je obvezen miselni preobrat

Pri Citroënu so s temi mobilnostnimi ambicijami nekoliko manj rigorozni, zato so v okviru obstoječe evropske zakonodaje poiskali drugo, zgornji socialistični ideji bližjo rešitev. Izdelali so majhen »kvadricikel«, ki praktično v vseh svojih podrobnostih dovolj spominja na – in tudi funkcionira kot – avtomobil. Nič novega sicer, podobni preprosti avtomobilčki z bencinskimi in dizelskim motorji so na voljo že dolgo, njihova ključna dobra lastnost pa je tudi ta, da imajo ustrezno homologacijo za vožnjo s kategorijo AM. Torej tudi za petnajstletnike.

Zato sem, potem ko sem v roke prejel ključe testnega Amija, po prvem presenečenju zaradi njegove preprostosti sklenil, da bom skušal o njem razmišljati malce drugače. Z ustrezne distance in predvsem ne kot izkušen in razvajen avtomobilist. Kot petnajstletnik, kot kurir, kot nekdo, ki mu individualen,  pa čeprav izredno skromen prevoz predstavlja svojevrsten prestiž ali pa odskočno desko v avtomobilsko samostojnost. Priznam, to bi bilo veliko lažje, če bi bil električni Ami na voljo za pest kovancev. Hočem reči, bilo bi super, če bi bil tak avtomobilček namesto peščici dosegljiv vsem. A tako pač je, slediti trendom nikoli ni bilo prav poceni.

Torej, Citroën Ami na ceste ne prinaša neke nove ideje, prav tako pa ga sam ne vidim kot posebneža. Ni namreč edini, je pa prvi iz družine. Sicer gre za t. i. turnkey projekt, pri katerem proizvajalec izdeluje osnovno platformo, ki jo lahko prodaja kot skoraj dokončan produkt, posamezen kupec pa potem tega nadgradi z elementi po svojih specifikacijah. Tako sta se Amiju zdaj že pridružila Fiat Topolino in Opel Rocks-e, ki sta z izjemo določenih podrobnosti praktično identična.

Posebnost tega štirikolesnika (kategorija L6e-BP) je tudi v tem, da sta njegov sprednji in zadnji ter levi in desni del povsem simetrična. To pomeni, da je zadek enak sprednjemu delu, leva stran pa desni strani. Zato ima Ami voznikova vrata vpeta na zadnjem delu, desna pa na sprednjem delu in jih lahko teoretično mirno medsebojno zamenjate. Poanta tovrstne zasnove je seveda v tem, da proizvodne in razvojne stroške spravijo na absolutni minimum.

Ceneje ne gre

Na žalost od varčevanja pri proizvodnji kupci tovrstnih vozil nimajo prav veliko, kajti ves prihranek očitno obdrži proizvajalec. Hočem reči – Ami tehta 470 kilogramov, in če od tega odštejemo maso (in ceno) električnega pogona in baterije, na kupčku ostanejo štiri kolesa, plastična karoserija, skromna jeklena konstrukcija ter preprost kalorifer za ogrevanje kabine. Tudi sicer je vse, kar je na »krovu« Amija, izdelano tako, da ceneje in manj skorajda ni mogoče.

Tako je sedež oblazinjen le delno in zelo skromno, okna imajo tečaje in se odpirajo navzgor, ročica smerokaza se ne vrača v začetni položaj, krmilni mehanizem je tako enostaven, da se sam ne vrača v ravno linijo, brisalec nima intervalnega delovanja in celo ključavnicam za odklepanje vrat in zagon ne ustreza isti ključ. Gre torej  v primerjavi z bencinskimi malčki za korak nazaj? Morda za nas, nekoliko starejše. Nikakor pa ne za mladino. Konec koncev so se mladi z Vesp preselili na električne skiroje, in ko jih gledam, s kakšnim nasmehom vijugajo in lovijo ravnotežje po pločnikih, se zdi, da prav ničesar ne pogrešajo. Ami je zanje dežela sanj.

Vendar veste kaj, kljub vsemu Ami ni neudoben in v njem tudi v poletni pripeki ni bilo pretirano vroče. Prostora v kabini je glede na zunanje mere izredno veliko (sovoznikov sedež je zamaknjen za voznikovega), servovolana, ABS-a in drugih modernih pritiklin pa tako ali tako ne potrebujete. Pravzaprav sem v tej njegovi skromnosti, če seveda odmislim zaradi zgornjih lastnosti neupravičeno visoko ceno, celo zelo užival. In super se mi je zdelo, da se je baterija iz navadne gospodinjske vtičnice v domači garaži napolnila v dobrih treh urah. Za mesto, kot je na primer Ljubljana, je obljubljenih (in  menim, da tudi realnih) 75 kilometrov dosega več kot dovolj.

(Pre)skromne zmogljivosti skladne z zakonodajo, ta pa ni skladna s časom

V skladu s homologacijskimi zahtevami so zmogljivosti Amija skromne. Največja hitrost, ki jo sicer doseže v hitrih desetih sekundah, znaša 45 kilometrov na uro, kar je za povsem varno vožnjo (zaradi drugih udeležencev v prometu, seveda) po mestnih štiripasovnicah in primestno uporabo seveda premalo.

Tako je Ami na žalost resnično obsojen zgolj na mestna jedra, v katerih pa se blokovski ljudje srečujejo s parkirno problematiko (kljub svoji majhnosti Ami zahteva cel parkirni prostor), a še zlasti s problematiko polnjenja. Kar se tiče voznih lastnosti Amija, so te povsem usklajene z zakonskimi možnostmi in v njihovem okviru tudi povsem dovolj spodobne. Škoda je le, da zakonodaja ne sledi potrebam sodobne mestne in primestne mobilnosti.

Če se poigravate z idejo, da bi prodali svojega zvestega in uporabnega Seicenta ter vlogo tretjega avtomobila zaupali zgolj Amiju, vam svetujem, da vendarle še malo razmislite. Če pa vaše podjetje ali obrt potrebuje privlačen rekvizit za privabljanje pogledov ali pa če bi z njim lahko rešili celoletno mobilnostno problematiko vaših petnajstletnikov, potem v tem hipu boljše možnosti (z izjemo ene, rezervirane za še bogatejše) pravzaprav ni. Jamčim namreč, da se bosta z njim pogosto in prav rada zapeljala tudi ata in mama.

Preberite še: Ustavitev proizvodnje - Volkswagnu štrene mešata dva električna avtomobila

BONUS VIDEO: Renault, ki piše zgodovino: Napočil je konec bencinu in legendarni oznaki …