Test: Citroën C-Elysee 1.6 VTi 115 Exclusive

Če že ne iz starih, pa vsaj iz obstoječih preizkušenih delov, ki so seveda posledično tudi cenejši kot biseri sodobne avtomobilske tehnologije (ali pa vsaj spodobno sodobni kosi). Če je izbira dobra in združena s premišljenim oblikovanjem in premišljeno zasnovo, ki omogoča čim cenejšo, a hkrati ne premalo kakovostno izdelavo. Poleg tega je treba, recimo, upoštevati tudi specifične zahteve takšnih trgov – na nekaterih so, recimo, priljubljene predvsem limuzine. In običajno (a ne vedno) proizvajalci o takšnih avtomobilih govorijo kot o globalnih.

In v to kategorijo skupaj s svojim levjim bratom, Peugeotom 301, spada tudi Citroën C-Elysee. Jasno je, da svoje osnovno poslanstvo opravlja dobro – in ne dvomimo, da bo na trgih, ki jim je primarno namenjen, dobro sprejet. Navsezadnje je dovolj sodobno, a še vedno klasično oblikovan (prav zato ima limuzinsko karoserijo s klasičnim prtljažnim pokrovom), zato je njegov trebuh nekoliko višje od tal, kot je na naših cestah v navadi, vzmetenje je naravnano bolj na udobje, karoserija je slabim cestam primerno ojačena, vse skupaj pa je zasnovano tudi s čim preprostejšim in cenejšim vzdrževanjem v mislih.

Vse lepo in prav in po teh merilih je C-Elysee dober avtomobil, a kako se odreže po merilih, po katerih sicer ocenjujemo avtomobile? Seveda ne tako dobro kot recimo Citroën C4.

Začnimo pri dobrih straneh: 1,6-litrski motor je svojimi 85 kilovati oziroma 115 'konji' povsem dovolj zmogljiv, da dobro tono težko limuzino poganja brez posebnih težav in dovolj živahno. Ob tem sicer (predvsem v mestu) ni najbolj varčen, povprečna poraba se je na našem testu ustavila nekaj nad osmimi litri za 100 prevoženih kilometrov, je pa zvočno in pri tresljajih dovolj uglajen, da iz potniške kabine ne bo pritožb. V prostem teku, recimo, je skoraj neslišen. Škoda, da je stopalka za plin preobčutljiva, zato vrtljaji ob speljevanju preradi poskočijo. No ja, bolje to, kot da bi zaradi premajhne občutljivosti ugašal.

Petstopenjski ročni menjalnik nosi precejšen del krivde za ne ravno majhno porabo. Je namreč precej na kratko izračunan in pri avtocestnih 130 kilometrih na uro se vrti s kar tremi tisočaki in pol vrtljajev. Šesta prestava bi stvari umirila in zanesljivo zmanjšala porabo.

Kabina je prostorna (z izjemo prostora okoli glav pa vzdolžnega pomika voznikovega sedeža in prostora okoli stopalk), kar je od takega avtomobila tudi pričakovati. Dovolj dolga medosna razdalja pomeni, da tako spredaj kot zadaj dovolj udobno sedijo tudi odrasli. Sedeži zadovoljivo opravljajo svojo nalogo in počutje za volanom bi bilo lahko zelo dobro, če ne bi zmotil prevelik volanski obroč, ki je spodaj ravno odrezan. Le zakaj, saj C-Elysee ni športnik?

To, katerim trgom je avtomobil namenjen, je tudi razlog, da lahko prtljažnik odprete le s stikalom v kabini in na daljincu ključev, prav tako pa to pojasnjuje udobne nastavitve podvozja, ki dobro blažijo vse vrste udarcev izpod koles, in tudi čez največje grbine za umirjanje hitrosti se s C-Elyseejem ni bati, da bi poškodovali trebuh vozila. Če imate na svoji poti kak kos makadama, se vam ga s tem avtomobilom ni treba bati.

Seveda ima tako podvozje tudi negativno stran: močno podkrmarjeno, nihajočo lego na cesti, ki ne spodbuja zaupanja voznika. C-Elysee preprosto ni za tiste, ki se jim za volanom rado mudi.

Minus smo pripisali tudi nekaterim ergonomskim posebnostim. Stikala za pomik stekel, recimo, so nameščena daleč od rok okoli prestavne ročice, pa še samodejnega pomika vsaj voznikovega stekla ne omogočajo. In medtem ko lahko po eni strani zapišemo, da je oprema kar bogata (vključno s parkirnim sistemom zadaj in sistemom za prostoročno telefoniranje bluetooth), se po drugi strani ob doplačilih, kot so elektronske komande sicer ročne klime (kar pomeni veliko pritiskanja na gumbe vsake toliko časa), lahko le nasmehnemo. Manj nasmeha so deležni glasni, ropotajoči brisalniki (brez nastavljivega intervalnega delovanja) ali vzmeti v tečajih vrat, zaradi katerih vrata vse prerada zamahnejo nazaj proti vozniku.

Prtljažnik? Velik, a ne rekordno velik. Izdelava? Dovolj dobra. Cena? Nizka, pravzaprav. Čez 14 tisočakov boste namreč tako, skoraj štiri in pol metre dolgo limuzino le težko spravili, in pod to mejo je bila tudi cena testnega C-Elyseeja. In pravzaprav bi si v njem želeli le eno doplačilo: tempomat z omejevalnikom hitrosti. Vse drugo je, glede na to, za kakšen avtomobil v resnici gre, dovolj dobro.

Ali C-Elysee torej preživi sodbo po sodobnih avtomobilskih standardih? Če ste se sposobni sprijazniti z nekaj (nadležnimi) pomanjkljivostmi, vsekakor. Le preveč ne smete pričakovati od njega.

Besedilo: Dušan Lukič