Test: Citroën C4 Hybrid 145 Business – Ponovno vstajenje

Osnovna ideja je nespremenjena, C4 je torej kombilimuzina, ki se nekoliko spogleduje tudi s križanci. S prenovljenim sprednjim delom, ki vključuje masivnejši odbijač, nov logotip in predvsem nove žaromete, ki s svetilnimi diodami ustvarjajo nov svetlobni podpis, je C4 postal samozavestnejši, in enako velja tudi za kombilimuzinski zadek, s spremenjenimi lučmi in širokim napisom na prtljažnih vratih.  

Vendar pa celoten vtis kljub vsem modifikacijam ostaja podoben kot pred prenovo. C4 torej vsebuje sledi križancev, ki odsevajo v elementih kot so višja oddaljenost od tal in plastične obrobe blatnikov, velika prtljažna vrata in športno poševna streha v zadnjem delu karoserije.

Spremembe z učinkom

Tudi spremembe v notranjosti so razmeroma izrazite, z osvežitvijo je voznik dobil pred oči večjo digitalno instrumentno ploščo in nov informacijsko komunikacijski sistem na 10-palčnem zaslonu na dotik. Ta zdaj res deluje bolj deluje hitro, poleg tega pa je tudi pregleden, z logično urejenim okoljem in zdaj brezžično obvladuje tudi obe najbolj pogosti komunikacijski aplikaciji.

Zaslon na dotik dopolnjuje tudi več mehanskih upravljalnikov, ki bistveno olajšajo življenje z avtomobilom, še posebej med vožnjo. In, pohvalno, tudi deaktivacija nadležnih zvočnih opozorilnikov asistenčnih sistemov je enostavna, saj je za dostop do ustreznega izbirnika dovolj pritisk na stikalo s simbolom avtomobila.

Udobje v kabini, povprečje v prtljažniku

Ambientalno počutje je prijetno, pri čemer je treba omeniti zanimive materiale in škoda, da je med njimi pretirano radodarno uporabljena nepraktična svetleča plastika. K temu dodajam še domiselne detajle, na primer oblikovanje volanskega obroča, oblazinjenje in mehke sedeže, ki so zelo udobni, čeprav ne zagotavljajo čvrste bočne opore.

Odlagalnih mest in predalov (tudi kakšen manj uporaben se najde med njimi) je dovolj, pozitivno oceno si zaslužita položaj za volanom in spodobna prostornost, ki zadaj omogoča udobno namestitev dveh odraslih potnikov standardnih dimenzij, pri čemer poševna streha ne predstavlja velike težave, pač pa se pojavijo, če se na zadnjo klop stlačijo trije potniki.

Kaj pa prtljažnik? V sivem povprečju, njegova osnovna prostornina je razmeroma skromnih 380 litrov, na uporabnost - predvsem glede višine - pa očitno bistveno vpliva oblika zadnjega dela. Hkrati razveseljujeta precej dolg in širok nakladalni prostor oziroma dvojno dno. In z zlaganjem naslonjala zadnjih sedežev lahko C4 sprejme do 1250 litrov prtljage.

Veliko in skoraj nič novega

Pri pogonskih sklopih je hkrati veliko in nič novega. Novo je, da je na voljo več elektrificiranih možnosti, na primer hibridna kombinacija 1,2-litrskega bencinskega motorja in elektromotorja. No, nič novega ni pri bencinskih motorjih, saj je 1,2-litrski trivaljnik s prisilnim vpihovanjem zraka osrednji pogonski stroj z notranjim zgorevanjem, ne smo pri Citroenu, ampak tudi v celotnem koncernu Stellantis.  

Omenjeni1,2-litrski trivaljni motor v C4 deluje z največ 100 kW (136 KM) in z največjim navorom 230 Nm. Na voljo mu je pomoč elektromotorja z 21 kW, ki je nameščen v ohišju šeststopenjskega samodejnega menjalnika z dvojno sklopko. Električna energija se skladišči v majhni bateriji z uporabno zmogljivostjo 0,43 kilovatne ure.

Skupna sistemska moč je nato 107 kW (145 KM), v praksi pa se pogonske naloge te kombinacije izvajajo bolje kot bi šlo brez električne asistence. Elektromotor deluje kot zaganjalnik-generator, ki pomaga bencinskemu motorju pri pospeševanju in hkrati omogoča, da se C4 lahko premika tudi v povsem električnem načinu, zlasti pri vožnji po mestu, vključevanju v promet ali parkiranju.

Poleg tega elektromotor s svojim aktiviranjem izboljša odzivnost bencinskega motorja in skrbi, da mu prehitro ne poide sapa, nenazadnje pa dobrobiti izkazuje tudi z uravnoteženo porabo; na merilnem krogu je povprečje naneslo 5,9 litra bencina na 100 prevoženih kilometrov, brez omembe vrednih nihanj glede vozno dinamiko.  

Za povprečno zahtevne voznike

Ne bi bil odveč, če bi C4 s tem pogonom zmogel nekaj več uglajenosti; vključitev motorja z notranjim zgorevanjem pogosto spremlja sunek, ki sem ga običajno zaznal pri pospeševanju z nizke hitrosti. Zvok trivaljnika in električnega pogona med pojemanjem in rekuperacijo spremljata rahlo brenčanje in piskanje, kar me niti ni motilo toliko kot nekoliko premočan zavorni učinek, ki se pojavi takoj ob pojemku.

Pri Citroenu so od nekdaj zapriseženi udobju, ki ga ima v genskem zapisu tudi C4. Svoj del k temu prispeva dokaj mehkobna nastavitev podvozja z blažilniki omenjenih s progresivnimi hidravličnimi zaporami. Zato me ni presenetilo, da se med vožnjo pojavlja nekaj več vzdolžnega pozibavanja, pri čemer podvozje dobro absorbira in blaži majhne neravnine.

Toda takoj ko kolesa zapeljejo na izrazitejše grbine, se vtis skladnosti razblini, pojavijo se topi udarci in sunki. C4 nima veliko športnega talenta, pri močnem zaviranju "potopi" sprednji del, pri zelo ostri spremembi smeri pa zlahka pokaže tipične primanjkljaje avtomobilov s sprednjim pogonom.

Zato je ta francoski avtomobil najbolj po okusu bolj umirjenih voznikov, brez želja po izraziti vozni dinamiki, ki jih zanima predvsem to, da čim bolj udobno pridejo od točke A do točke B.