V tem avtu boste sedeli kot v fotelju ... Pa je to sploh dobro?

Ponudbe v tem segmentu športnih terencev ali vozil SUV je zadnje čase res zabavno veliko in kupec mora dobro vedeti, kaj želi, da se lahko odloči za avto, ki mu najbolj ustreza. Po drugi strani pa želijo tudi strategi posameznih znamk za svoje modele najti neko samosvojo osebnost, neko primerjalno prednost, s katero bo prav ta model odstopal od uveljavljene ponudbe. Pri Citroënu so na srečo uspeli zadržati in izpostaviti svojo tradicionalno prednost udobnega podvozja tudi pri lani prenovljenem modelu C5 Aircross.

V isti sapi so, vsaj po mojem mnenju, malce izgubili na izvirnosti zunanje podobe pred prenovo, čeprav zdaj C5, ki vstopa v peto življenjsko leto, deluje res bolj polikan, sodobnejši, morda z nekaj manj citroënovsko posebnega šarma. A saj veste, o privlačnosti bo pač sodil vsak sam, predvsem pa prihodnji lastnik.

Vstopni in edini bencinski motor je trivaljnik

Za kompaktnega SUV ali še raje križanca – štirikolesni pogon pač ni na voljo, ker ga ta platforma ne dovoljuje – se morda zdi dizelski pogon še najbolj smiseln, čeprav ponuja vstopni, a tudi edini bencinski trivaljnik enako nazivno moč, ne pa tudi navora. A tisti, ki se z avtomobilom ne vozite res veliko, se boste gotovo raje zadovoljili s 1.500 evrov cenejšim turbobencinskim trivaljnikom iz družine PureTech.

Kljub skromni prostornini in trem valjem ne bi mogel reči, da temu pogonskemu paketu kaj resnega manjka. Sploh ne. A če sem že omenil dizla, naj takoj povem še, da je PureTech zagotovo odzivnejši, energičnejši, da zlasti v športnem programu vozniku ponuja dovolj samozavesti za dinamično vožnjo in varno zalogo moči pri prehitevanjih.

O neki resni vozni dinamiki seveda niti ne razmišljajte – ne le zato, ker gre vseeno za motorček z omejeno zmogljivostjo, pač pa tudi zato, ker filozofija vožnje, kakršno so si zamislili pri Citroënu, pač izključuje vsak malo bolj »napadalen« pristop v zapeljivo praznem zavoju oddaljene hribovske regionalke. Kjer bi trivaljnik lahko svojo arijo »zapel« z značilnim kovinsko hreščečim baritonom.

Podvozje želi prepričati z udobjem

V veliki večini primerov mehkobno nastavljeno podvozje sicer ne bo zmotilo, ostreje odpeljan zavoj pa lahko dobro nagne tega Citroëna. In potem je tudi oprijema v zavoju ob pospeševanju manj. Delovanje samodejnega menjalnika je dobro usklajeno z motorjem in tem pristopom – udobno, mehko, predvidljivo, ne pa bliskovito hitro. Na hitre zahteve pedalke za plin se kombinacija motor-menjalnik odziva z nekim faznim zamikom, predvsem v spodnjem območju vrtljajev.

Ko pa motor le »zadiha«, sta spet usklajena. Pri dobrih 2000 vrtljajih je trivaljnik povsem odziven, med oznako 3 in 4 na digitalni instrumentni plošči je zabaven, hitro nad tem pa ne kaže več nekega resnega veselja, prirastek moči je skoraj zanemarljiv. Tudi poraba je zelo primerna voznikovemu razpoloženju – zmerna avtocestna hitrost se približuje osmim litrom, mesto in okolica skoraj liter več. Kar nekaj odmika od tovarniških vrednosti torej.

Dosti opreme, sedi se kakor v fotelju ...

Kakor koli raje se sproščeno naslonite nazaj v mehkobnih sedežih – v njih boste namreč kakor v fotelju – in uživajte v udobju podvozja s hidravličnimi omejevalniki, ki v tem modelu res dobro opravljajo svojo nalogo. Podvozje se izkaže za gibko in prilagodljivo, povsem izkorišča dolg hod vzmetenja.

A če želite popolno udobje, svetujem, da se odpoveste 19-palčnim platiščem. Pnevmatike, četudi preseka 55, pač ne pomagajo podvozju in 18-palčne z nekaj višjimi, mehkejšimi boki bi bile povsem dovolj. Sicer pa je kombinacij precej, dodatne opreme ravno tako. In naj odgovorim še na vprašanje v naslovu – je dovolj, povsem. A sam bi raje izbral – dizla. Pa me linčajte …

Preberite še: Ne boste verjeli, kateri avto je bil v februarju najbolj prodajan