Test: Citroën Nemo Combi+ 1.4i SX

Glavna je pod motornim pokrovom, kjer je bil tokrat 1, 4-litrski bencinski motor, ki je poleg enakolitrskega dizla eden izmed komaj dveh motornih različic za ta mali limuzinski kombi, ki je bil razvit z veliko Fiatovo pomočjo in ima dva bratranca, Peugeota Bipperja in Fiatovega Quba.

Bencinsko gnani Nemo nam je bil bolj všeč zaradi tišjega delovanja, precej bolj zveznega podajanja moči, a v primerjavi s turbodizelskim bratom zahteva priganjanje v višje vrtljaje. Opaziti je tudi, da bencinsko gnanemu primanjkuje nekaj navora, kar je posebej zaznavno pri bolj naloženem Nemu.

Odločitev, ali dizel ali bencin, je toliko težja, če upoštevamo, da poraba dizla ni toliko manjša, da bi se jeziček na tehtnici nagnil globoko v prid 1.4 HDiju. Naj spomnimo: poraba dizla se je gibala med 6, 4 in 10, 3 litra, testni Nemo 1.4i SX pa je na našem testu popil v povprečju 9, 2 litra goriva. V primerjavi s prvim Nemom Combi je drugi Combi+ v marsičem boljši, a tudi dražji.

Zadnji stranski šipi sta pri Combiju+ pravi in ne več grda pločevinasta pokrova, zato je Nemo tako v notranjosti svetlejši, pa tudi varnejši, saj voznik pri bočnem pogledu vidi več. Tudi prtljažnik je precej lepše obdelan. Grde pločevine se ne vidi več, na boku je v notranjosti lučka, ki je hkrati tudi baterija.

Drugačna so vrata, ki vodijo do prtljažnika: namesto dvokrilnih so enokrilna, ki pri odpiranju in zapiranju zahtevajo veliko prostora. So pa lepše obrisana v slabem vremenu, saj brisalnik lepo briše po sredini zadka. Vse drugo je bolj ali manj enako kot pri že preizkušenem combiju. Pri Combiju+ je mogoče dobiti stranski varnostni blazini (od opreme SX naprej), toda zaradi tega Nemo ni toliko varnejši, da bi ga lahko pohvalili.

Še vedno manjka stabilizacijska elektronika, do katere ne morete priti niti prek seznama dodatne opreme. Tam boste morali, če ne izberete najboljše opreme, obkljukati vsaj radio in klimatsko napravo. Nemova cena, kot tudi cena obeh sorodnikov, je še vedno občutno previsoka glede na njegovo udobnostno in varnostno ponudbo.

Prostornosti mu ne gre očitati, prav tako ne lahkotnega dostopa (drsna vrata v drugi vrsti), (sicer težko) odstranljive zadnje klopi in ravnega dna, potovalnega računalnika ter mestne okretnosti. Če bi bila cena nižja, bi nas manj motili njegova podhranjenost, neudobno podvozje (Combijeva osnova je dostavnik! ) in položaj za volanom.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič