Test: Dacia Duster 1.5 Blue dCi 115 4x4 - Robustnost

Nekaj Dusterjev se je resnici na ljubo v tem mediju pa res že obrnilo. Priznam. No, kakor koli obrnem, je kombinacija vzdržljivega dizla, robustnega podvozja in prilagodljivega štirikolesnega pogona tisto, kar dela Dusterja tako drugačnega od včasih tudi precej bolj pomehkužene konkurence.

Zdaj je končno na voljo tudi s povsem prenovljeno zunanjostjo. Blage prenove je bil deležen tik pred uvajanjem nove grafične podobe za znamko, tako da je v bistvu prenova popolna šele zdaj. Med LED-žarometi z značilnim svetlobnim podpisom Y je nova maska z logotipom in imenom, ki ponazarja dva člena verige (kot dve črki C). In veriga, jasno, želi pri kupcih vzbuditi vtis solidnosti, robustnosti in vzdržljivosti. Tudi barvna kombinacija, nekakšna vojaško zelena barva, je del nove grafične podobe, napis in logotip pa sta nova tudi na zadku.

Dacia želi z novim pristopom poudariti, da je znamka, ki se ne boji izletov v naravo, ki želi iz mesta, ki poudarja praktičnost in aktivno izrabo prostega časa. Duster s svojim klenim terenskim videzom – in tehniko – temu še kako sledi.

Morda se bo komu zazdelo, da 1,5-litrski turbodizel ni ravno garancija zabavne in lahkotne vožnje po neutrjenih hribovskih poteh, sploh brez dodatnih tehničnih nadgradenj v smislu terenskega prenosa moči in zapor diferencialov. A za tistih nekaj strmin in zahtevane počasne vožnje so pri Dacii ubrali salomonsko rešitev. Prva prestava je namreč tako skrajšana, da jo je mogoče pri speljevanju v ravnini mirno preskočiti in speljati z drugo. Je pa res, da ima tako Duster praktično pet uporabnih prestav. In eno terensko. Recimo. Pri previdnejši vožnji po uničenem kolovozu pa takšna prva postane zelo uporabna, verjemite.

No, za avtocestne ravnine bi lahko bila šesta zaradi zvočne prijaznosti in porabe tudi malce daljša. A vse to je del kompromisa. Le s počasnostjo in okornostjo ročnega menjalnika se nisem mogel sprijazniti. Podvozje se zaradi visokega težišča in dolgega hoda ostrih in (pre)agresivno vzetih zavojev kar malo boji in to demonstrira z nihanjem karoserije, sicer pa je tudi volanski mehanizem tako terensko posreden, da sem kar hitro odnehal.

Sicer pa Duster, kakršnega poznate – prostoren, res nezahteven med vožnjo, s povsem spodobno ergonomijo (ko bi le sedeže naredili dovolj čvrste), nekaj cenene plastike in z dovolj opreme. Pa seveda, pod črto – z več kot konkurenčno ceno za takšen paket. 

Preberite še: Pod suhoparno oznako je nastal prvi ruski »avtomobil z nahrbtnikom«

Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor