Test: Dacia Duster MHD 130 4x4 - Robatost in pustolovski duh - namesto cenenosti

Pri Dacii so, to že moram priznati, v vseh teh letih, kar je Denis Le Vot prevzel krmilo romunske znamke (pod Renaultovo taktirko in lastništvom), spretno in dovolj postopno spreminjali naravo in filozofijo Dacie. Iz nekoč povsem nizkocenovne, na zahodu skoraj zasmehovane znamke, so uspeli spremeniti njen imidž in ga zgladiti do te mere, da postaja Dacia v očeh cenovno občutljivih Evropejcev znamka, ki ponuja ravno dovolj za ravno pravo ceno in ob tem dodaja še kanček samosvojega razmišljanja in pustolovsko-počitniškega duha. Preveč optimistično? Morda, ampak le za površnega opazovalca, ki brezkompromisno slepo prisega na ponudbo premijcev.     

Prvi, ki si je res drznil ...

In prav Duster je model, ki je prvi res pokazal vse, kar si Dacia že zmore (in sme) privoščiti – od vpadljivega svežega oblikovalskega jezika, preko polnohibridne tehnologije – pa vse do spogledovanja z karavaningom preko konverzije v mikro bivalnik. Ampak razumem – če vsaj približno spremljate zanimivo (zame celo vznemirljivo) preobrazbo te znamke, potem vam je večina tega znanega. Če ne, ste verjetno med tistimi, ki vas je Duster prepričeval že v prvi generaciji kot zmogljiv in vzdržljiv (kleni) terenec za dostopno ceno. Predvstavljam si, da za tiste v zrelih letih Duster predstavlja nekakšno reinkarnacija kultne Lade Nive. Z nekaj več sodobne tehnike. In res je Duster v svoji najbolj terenski inačici v prvi generaciji (od katere se dimenzijjsko skoraj ne loči) prepričeval na vseh podlagah … 

Štirikolesni pogon - brez dizla? Ali res gre ...?

Naj zdaj na hitro prevrtim naprej. Od časov, ko je Duster začel svojo pot, se je v tej panogi marsikaj spremenilo, marsikaj celo postavilo na glavo. In tako zdaj navorsko obdarjenega dizla sploh ni več v ponudbi. Niti za štirikolesni pogon. Pozabite (kljub temu si upam reči – škoda). Nadomestil ga je blagohibridni 1,2 litrski trivaljnik (z 48 V tehnologijo), ki mu pri pospeševanju pomaga zagonski alternator (o dejanski moči in navoru so doslej spretno molčali). Hja, pri Dacii so cenovno občutljivo temo agregata, prenosa in pogona reševali (kot vedno) pragmatično in predvsem po načelu – samo tisto, kar je potrebno (da stvar deluje). Zato nekaj omejitev in pogojevanj. Če želite od Dusterja največ na terenu, potem je na voljo le omenjeni 1,2 litrski trivaljnik.

Štirikolesni pogon je koncernski, omogoča pa nekaj prilagoditev (z vrtljivim stikalom na osrednjem grebenu). Ne, zapore diferenciala ni (nobene), razen seveda simulacije preko zavornih impulzov za zdrsujoče kolo. In toge povezave prenosa med prednjo in zadnjo osjo. Tudi terenskega prenosa moči ni (beri: reduktor) – so mu pa namenili skrajšano prvo in drugo prestavo ročnega menjalnika (seveda v smislu pragmatizma in cenovne občutljivosti samodejnosti ni na voljo, žal). Sem pa sodi še za skoraj centimeter več oddaljenosti od tal, tako da je Duster s skoraj 22 centimetri že tam, kjer morajo biti resni terenci. No, dodali so mu še (samo štirikolesno gnani verziji) merilnike naklona (uporabno, ampak ne pretirano) in 360 stopinjski pogled s kamerami, ki znajo videti tudi pod kolesa. No, to pa je že uporabna igrača, ki zna rešiti marsikatero zadrego pri resnem off roadu (ali pa samo tesnem mestnem manevriranju). 

Enostavna robustnost tudi v kabini

S svojim težko prigaranim imidžem robatosti in vzdržljivosti pa spretno in zdi se mi tudi dovolj logično opravičuje notranjost in voznikovo okolje, ki ga bolj ali manj obdaja trda plastika z nekaj dodatki. Toda oblikovno je Duster tudi v notranjosti spretno in sveže zasnovan – z osnovno digitalno sedempalčno instrumetno ploščo, ki ponuja nekaj različnih pogledov, pa v vsakem primeru dovolj informacij – tudi informativno podajanje energije in pomoč elektromotorja pri pospeševanju - ali pa poudarjeno rekuperacijo. Osrednji zaslon na dotik  je blago zasuknjen k vozniku in meri 10,1 palca. Ikone so intuitivno razporejene in tudi odzivnost je čisto spodobna.

Prijetna sprememba – sedeži! Očitno so kritiko o mehkobnosti in neizrazitosti sedežev slišali, tako da so sedeži v tem terencu zagotovo najboljši pri znamki. Čvrsti, temeljiti, z nekaj bočne opore, sicer brez dodaten ledvene opore, pa vseeno. In Seštevek notranje ergonomije je, z upoštevanjem izdatne prilagodljivosti volanskega obroča, potem dovolj visok, da je lahko počutje dobro tudi na daljših poteh.

Uporabnost in prilagodljivost podvozja

Predvsem pa je Duster s svojim podvozjem, kolikor je le mogoče izkorišča dolge hode vzmeti in blažilcev, prizanesljiv do potnikov. Učinkovito torej blaži in gladi neravnine, kombinacija vzmeti in blažilcev deluje gibčno, priagodljivo. Ob tem pa je tudi nadzor karoserije v zavojih še vedno v mejah pričakovanega  za tak tip podvozja seveda. Ki mora seveda dokazati svoje terensko poreklo tudi s prilagodljivostjo na bolj uničeni podlagi ali celo na brezpotjih. Morda bo zdaj kdo pomislil, da bi lahko imel motor s skromnostjo prostornine težave zaradi potrebnega navora pri nižjih vrtljajih in počasni vožnji po brezpotjih. Ne bi rekel – kratka, res kratka prva pomaga in dodaten navor zagonskega alternatorja je mogoče tudi čutiti, ko je treba pospešiti. 

Sicer pa – to že moram omeniti – je Duster v svojem razredu tudi dietni prvak, saj znaša masa 'suhega' terenca (brez voznika) manj kot 1400 kilogramov! In ta dokaj skromna številka se pozna tako pri pospeševanju, zaviranju, kot pri premagovanju klancev in odzivnosti v zavojih. To zadnje sicer ni njegova paradna disciplina, to je menda jasno, ampak malce presenetljivo moram reči, da se tudi med zavoji dovolj dobo znajde. Vsaj tako, da je voznik tudi med bolj dinamično vožnjo vedno sproščen, saj je Duster prijazno predvidljiv. Pri tem sicer pomaga tudi tudi posrečeno uglašen volanski mehanizem, ki pri počasnejši vožnji res deluje sterilno in nekomunikativno, z naraščanjem hitrosti pa rase tudi volja po podajanju informacij o dogajanju pod kolesi. 

Menjlanik? Auč, tu je še nekaj rezerve

 Le ročni šeststopenjski menjalnik ni v tej 'ligi'. Okoren, počasen, zatikajoč se, … svoje pa doda še poudarjeno kratka prva (in delno druga). Nekaj tistih cukajočih trenutkov, predvsem med prvo in drugo (ter drugo in tretjo), pa gre pripisati tudi lahkemu vztrajniku (ki sicer duši takšna nihanja), ki je tak, da se motor laže zvrti v spodnjem območju vrtljajev. Sploh v mestni gneči je zelo zelo lagodno pospeševanje, ki ga narekuje menjalnik, še posebej nadležno in speljevanje v drugi reši kar nekaj težav. Tole kar kliče po samodejnosti v menjalniku. Ki pa je ni … Razen če se odločite za polnega hibrida (ki je itak najbolj prepričljiva kombinacija). Ampak potem pozabite na pogon. Da ne omenjam še dizla, ki bi s svojo mehkobnostjo pomagal izničiti marsikaj.

Pa vseeno – v devetih desetinah primerov me je kombinacija s trivaljnikom prijetno presenetila – dovolj tih in kultiviran je, dolgohodni stroji pa so itak prijazno prožni. In hibridizacija mu bolj odločno pomaga, kot sem sprva mislil. Nobenega energetskega presežka sicer, toda motorček se pridno in brez negodovanja spravi k delu že pri kakšnih 1500 vrtljajih in z bolj odločnim pritiskom pedalke se zbudi tudi zagonski alternator, ki doda svoj delček navorskega razkošja… In potem vse gladko steče. Z malce občutka in lagodnosti za volanom, se je z Dusterjem zares mogoče voziti z dobrimi šestimi litri, v mestu in okolici mu nadležni menjalnik vzame nekaj, ampak brez težav ostane poraba pod sedmimi litri.