Test: Dacia Jogger Extreme 1.0 TCe - Osveženi multitalent

V testnem Joggerju je bilo torej vse, kar Dacia po novem želi deliti s potencialnimi strankami. Praktična znamka torej, ki želi ponuditi dosti prostora in praktičnosti za prostočasne dejavnosti v naravi. In vse to za pošteno ceno. V skladu s tem je Extreme še najbolj »prostočasen« model, čeprav to ne pomeni, da je kaj bolj primeren za vožnjo izven utrjenih poti, kaj šele za kaj bolj »ekstremnega«.

Gre pač za najboljši paket opreme, ki potem ponuja praktično vse, kar bi si razumna in pragmatična stranka zaželela. Pa hkrati ničesar več. Torej – ravno dovolj avta za korektno ceno. No, v glavnem bi jim dal kar prav, čeprav je kar nekaj materialov v notranjosti na videz in na otip iz cenene trde plastike, a po drugi strani tekstilni pas, ki teče po sredini instrumentne plošče in oblogah vrat, spretno prekinja monotonijo. Sicer pa tudi osempalčni osrednji zaslon lepo dopolnjuje sodoben videz, prav tako tudi vrtljiva stikala zračenja z lastnimi zasloni.

Kabina je pregledna in zračna, tudi ergonomija je zelo spodobna; volanski obroč je nastavljiv po višini in globini, sedež po višini, prostora nad glavami je več kot dovolj, odlagalnih površin ravno tako. Prvi vtis sedeža je spet zelo pozitiven, toda daljše poti vendarle kličejo po čvrstejši opori za hrbet in meča, po temeljitejši zgradbi sedeža.

In če je v drugi vrsti občutek prostornosti še vedno izrazit, je v tretji prostora manj, še vedno pa več kot pri marsikaterem večjem sedemsedežnem konkurentu. Za tretjo vrsto sta na voljo tudi dva dodatna sedeža, oba pa je mogoče potem odstraniti iz prtljažnika, pri čemer je 10 kilogramov, kolikor tehta vsak, zavidljivo malo. Jogger je tudi na tem področju prvak, saj najlažji prinese na tehtnico precej manj kot 1200 kilogramov, najbolj opremljen sedemsedežnik pa še vedno le 1261 kilogramov.

Vse to pomeni, da se tako motor kot podvozje in zavore precej manj naprezajo. Preseneča zlasti odločnost trivaljnika – ko je v optimalnem režimu delovanja, je Jogger presenetljivo odločen. Le ročni menjalnik je okoren, zatikajoč se (vsaj med prvo in tretjo prestavo), in tukaj je še kar nekaj rezerve za Dacijine inženirje. So pa prestavna razmerja dobro preračunana in prva prestava je toliko krajša (a ne toliko kot pri Dusterju), da zmore počasno vožnjo z dovolj navora po utrjenem makadamu. Ne pozabite, da je ta sedemsedežnik kar 20 centimetrov oddaljen od tal, s čimer je blizu resnejšim športnim terencem. Preden povprašate o samodejnem menjalniku – gre, ampak samo s hibridnim pogonskim sklopom. O tem pa kdaj drugič.

Preberite še: To so najpomembnejši nasveti za brezskrbno preživljanje zime z vašim avtomobilom

BONUS VIDEO: Spoznajte slovensko podjetje, ki razvija dirkaške simulatorje!