Test: Dacia Sandero Stepway ECO G 120 - Povišan – v vseh pomenih besede

Romunsko francoska naveza v ozadju znamke Dacia je zadnje čase sicer bistveno bolj okupirana z novima cestnima terencema (Duster in Bigster, kmalu še Striker), ki že uspešno krojita vrh prodajnega razreda. Toda prav vstop v popularno eseuvejsvsko ponudbo na nek način predstavlja precej starejši kompaktnik Sandero.

Seveda ne kar vsak, ampak tisti z oznako Stepway. Ki s povišanim podvozjem in bolj robustnim izgledom nakazuje, da želi bliže svojim večjim in imenitnejšim, prepoznavnejšim bratom. Sploh zdaj, ko je tudi Sandero v tretji generaciji že na voljo v svoji najbolj šik izdaji s prenovljenim izgledom in notranjostjo ter posodobljenim pogonom. 

Zaradi dveh večjih in bolj popularnih modelov je torej Sandero ostajal zadnje čase bolj v senci ponudbe, toda ne gre pozabiti, da je prav ta kompaktni petvratnik večkrat pomagal utreti Dacii pot na vrh prodajnih uspehov v Evropi, predvsem pri privatnih kupcih. Takšnih seveda, ki stavijo na pragmatizem izbire – češ, kupim samo tisto, kar res rabim.

No, Sanderova nadgradnja v obliki izvedenke Stepway je seveda želja tržnih strategov, da bi z relativno nezahtevnimi spremembami naredili model bolj privlačen in kupcem bolj zanimiv. Zaradi jasne podobnosti s popularnimi esuveji (ali pa športnimi terenci). Preprosto – več od čiste šminke in manj od tega, kar dobite pri pravem SUV modelu. 

Koncept je znan, tehniko sodobnejša, pogon pa … 

In tako je ostalo tudi v tretje – sredi zime je Sandero dobil bolj resno prenovo (drugo od leta 2021) in zdaj so se modela lotili tako oblikovalci kot inženirji. Naj vam kar takoj ustavim sline – tudi po 'faceliftu' je Sandero še vedno le prednje gnani kompaktnik, ki pa ima dno dobrih 200 mm oddaljeno od podlage (kar je natanko 39 več od serijskega modela).

Tudi s Stepway izvedenko torej ne boste suvereno rili po blatu oddaljene hribovske ceste, zato pa boste morda bistveno bolj sproščeno peljali po uničeni makadamski cesti ali prevozili luknjo, parkirali pred sumljivo visokim robnikom, … In še – to je že oddaljenost od tal, ki je povsem ob boku številnim 'čistokrvnim' cestnim terencem (s štirikolesnim pogonom). Če se še čisto malo poigram z mogočim razvojem – nekoč bo morda tudi Stepway čisto zares dobil štirikolesni pogon, saj je Dacia dodala električno gnano zadnjo os tudi za Dusterja in Bigsterja. To pa je tehnologija, ki ne zahteva bistvenih sprememb platforme … 

Pa nazaj v sedanjost. Oblikovalci so Sanderu zdaj polepšali predvsem prednji del z novim LED svetlobnim podpisom, pa izdatno vidnim T emblemom, povsem drugačna je maska, zadnje luči s piksel strukturo, črn trak povezuje obe zadnji luči, nekoliko je drugačen tudi odbijač. Obrobe kolesnih izrezov so iz nebarvanega material Starkle, ki je odpornejši (in izdatno recikliran), predvsem pa je krom izginil iz Daciinega obzorja. Priznajte, da takole posodobljen, z živahno (zaščitno) zlatorumeno Amber barvo deluje bistveno bolj privlačno, no, mogoče raje - bolj sodobno od predhodnika. 

 Menjalnik je (vsaj zame) zvezda prenove 

Sicer pa so kup zadev postorili tudi v notranjosti: od drugačnega, bolj ergonimičnega volana, preko zračnikov, trpežnejšega oblazinjenja, … In sam bi rekel tudi, da so inženirji ergonomije skoraj zagotovo kaj naredili na oblazinjenju sedežev, ki se zdaj (vsaj subjektivno) dozdeva čvrstejše, bolj udobno, manj mehkobno. In desetpalčni osrednji zaslon (sicer doplačljiv) je ravno tako del posodobitve kot brezžična povezljivost, zložljiva ogledala in 360 stopinjski pogled.

In da ne pozabim – My Safety stikalo na voznikovi levi je inteligentna rešitev izklopa vseh nadležnih zvokov in piskov, s katerimi sodobni sistemi opozarjajo (bolj medejo) voznika. 

Nedvomno dobro opravljeno delo, priznam. Toda navkljub vsemu ostajajo vse te novosti nekako v senci vsaj zame tehnološkega napredka – z uvedbo (doplačljivega seveda) samodejnega menjalnika (in novega motorja)! Ki je seveda dvosklopčna enota (EDC), s šestimi stopnjami, s katerim je Dacia dokončno izstopila iz lige pocenskih znamk – in ostaja samo še pri oznaki 'dostopna' znamka. 

To je hkrati prvi tak menjalnik pri Dacii – ker seveda tistega v hibridu pravzaprav ne gre povsem šteti zraven (vsaj ne čisto, saj je vedno združen le s pogonom, ta pa je daleč od pregovorne dostopnosti). In ko sem pri dostopnosti – tudi v Sanderu ni ravno poceni, dobra dva tisočaka zahtevajo namreč zanj. Ampak verjamite – upoštevajoč ročni menjalnik (ki je ena najslabših komponent), je to naložba vredna vsakega centa. 

Dacia prisega na ugodno LPG pogonsko možnost  

In seveda – tu je še nov motor. Kot ste po naslovu verjetno ugotovili, je bil v floti model z bivaletntnim motorjem, ki ga torej lahko poganjata plin (naftni plin - LPG) ali bencin. In ta je po novem1,2 litrski turbo trivaljnik, ki zmore (kot posplošena oznaka) 122 konjev ali 90 kilovatov (predhodnik je zmogel dobrih 20 manj z zgolj litrom prostornine).  Motor je v celem sodobnejši in bolje prirejen razlikam v oktanskem številu in energetski gostoti obeh goriv.

Mimogrede – ko motor uporablja bencin (ko zmanjka plina in v prvih nekaj minutah dela), zmore kakšnih 10 odstotkov moči manj. Ampak ker je bistvo v cenejšem plinskem gorivu, ki je prva možnost (zato zdaj tudi za skoraj deset litrov večji rezervoar) to ne bi smelo motiti. 

V realnem svetu je razlika med obema pogonskim akorivoma seveda majhna, komaj opazna – je pa. Motor se z znanim, pa ne preveč vpadljivm trivaljnim (kovinsko) grlenim zvokom zažene s pomočjo bencina. Toda hitro, res hitro zatem že preklopi na LPG, ko je le tega dovolj.

V zmerno zahtevnem območju se zdi delo motorja v plinskem režimu bolj mehko, celo nekaj tišje in motor se zvrti višje z kanček manj veselja (kot v trenutku, ko ga poganja bencin). Sicer je tudi vrh krivulje navora višji v LPG načinu, toda zdi se, da je v spodnjem in srednjem režimu vrtljajev malce višja, ugodnejša. Kakor koli – gre za res 'akademske' razlike, v celem pa se zdi nov motor dobra dodana vrednost, saj je Sandero bolj živahen, odločen na cesti in to v vseh režimih. Predvsem pa se mu menjalniška samodejnost odlično poda! Kot rečeno – tale menjalnik morda ni več povsem 'state of the art', kar je čutiti po občasnem zastajanju in daljšim 'pomislekom' med hitrimi spremembami vozne dinamike, ampak slednje že zaradi narave Sandera zagotovo ni in ne bo pogosto. Vsekakor vreden vsakega odštetega centa. Sam bi se odpovedal višji stopnji opreme in drugim dodatkom iz (ne tako dolgega spiska) dodatne opreme in privarčevan denar raje vložil v menjalnik. 

Pri podvozju še kakšna možnost napredka 

Višje težišče in daljši hod blažilcev ima seveda tudi kakšno manj svetlo lastnost. Tako so morali prilagoditi čvrstost vzmeti (seveda gre za subjektivno opažanje), da so omilili gibanje karoserije, kar je čutiti pri vožnji preko krajših, zaporednih neravnin, ko je nekaj tega potresavanja čutiti v kabini (pa tudi slišati). Sicer pa je vožnja pravzaprav dovolj udobna, nekaj več slišnega vetrnega piša je res slišati na avtocestnih ravninah in med bolj dinamičnimi zavoji (če se vam bo to sploh zahotelo), je računati na nekaj več nagibanja.

Je pa volanski mehanizem je zanimivo užitno podprt in ponuja vozniku kar nekaj občutka o dogajanju pod kolesi (če pa bi bil še manj terensko posreden …). 

Sicer pa je v prenovljenem Sanderu zdaj bivanje seveda precej bolj prijetno, zaradi številnih (omenjenih) izboljšav – kjer prednjačijo nov večfunkcijski volan, sedeži in oprema – pa seveda tudi (doplačljiv) desetpalčni osrednji zaslon in učinkovita brezžična povezljivost. Ko omenjam sedeže – umetno usnje je morda prijetno na dotik, ampak v vročih (pa tudi zgolj toplih) poletnih dneh boste imeli hrbet moker, še preden boste prevozili prvi kilometer.

Nadzor okolice je dober, toda hiperobčutljiva in muhasta ultrazvočna tipala z nadležnim (in to dobesedno) zvokom včasih presenetijo tudi ob stoječem vozilu. Seveda bi tudi nastavljiv sedežni naklon daljše vožnje naredil manj utrujajoče … 

Ker - pri tem modelu je namreč daljša vožnja pravzaprav bistvo celotne mehanske nadgradnje! Z obema rezervoarjem (približno 50 litrov vsak), zmore po tovarniških podatkih Sandero celo do 1590 kilometrov daleč! Pri tem je prihranek med 30 in 40 odstotkov (če bi seveda vozili le na LPG). Po kar nekaj kilometrih bi rekel, da ta zelo optimističen izračun sploh ni tako daleč od resnice.

S plinskim pogonom je mogoče prevoziti vsaj kakšnih 750 če ne celo nekaj več kilometrov, s polnim bencinskim rezervoarjem pa tudi vsaj 800 (pri porabi plina nekako med 6,8 in 7 litrov in bencina okoli 5,9 in 6,2 l/100 km). Takole, preko palca – do Podgorice v Črni Gori in nazaj v Ljubljano!  

 Pod črto 

Vsekakor je to model, ki bo zanimiv za pragmatične kupce, ki želijo sodoben in udoben avtomobil, pa vendar za korektno ceno. In so se pripravljeni ciljno odpovedati kakšni (manj pomembni) dobroti. Sandero Stepway v takšni konfiguraciji seveda ni več poceni avtomobil (vstopnega Sandera na primer prekaša za skoraj deset tisočakov!), toda glede na vgrajeno tehniko, menjalnik, ugodno porabo in robusten, trpežen karakter, je to še vedno – korektna cena. Ampak to bodo najbolj znali ceniti tisti, ki iščejo vse te lastnosti v enem kompaktnem modelu. In imajo zgornjo mejo tovrstnega izdatka jasno postavljeno …