Kako je lahko takšen orjak okolju prijazen?

Da, tako zelo preprosto je – Explorer je največji Ford, ki ga lahko uradno dobite v Evropi. Čeprav je bil narejen v ZDA, vendar tokrat tudi tam (končno) s pomislekom, da bi ga morda vendarle lahko poskusili prodati tudi komu čez mejo, kjer so okusi in želje kupcev drugačni kakor tam, kjer je nastajal. Mimogrede – tam spada s 5,06 metra dolžine med srednje velike, na naših cestah je Explorer že orjak. Čeprav v zadnji izdaji dosti bolj uglajen od predhodnikov – tudi na zunaj.

Še vedno so zunanje poteze tipične za vozila SUV, vendar je linija strehe precej nižja, celoten videz malo bolj dinamičen, proporci so na mestu. Recimo, da je bolj po meri globalnega kupca kot le tistih na drugi strani luže. Explorer zadnje generacije je sicer pri nas nov avto, toda na trgu je v takšni obliki že več kot dve leti. In če je verjeti dobro obveščenim virom, bo kaj kmalu dobil prvo posodobitev (ki pa je v EU verjetno ne bomo kmalu videli).

Explorer želi biti na stari celini samosvoja konkurenca Audiju Q7 in Mercedesu GL, kar bi bilo še eno generacijo nazaj kar smešno trditi. Toda zdaj je to avtomobil, ki je – upoštevaje še priključno hibridno tehnologijo – po tehnični plati zagotovo povsem ob boku germanski konkurenci, kjer imajo seveda pri imenitnosti notranje izdelave in materialov še kakšno rezervo. Vendar le, če ga želite primerjati z izrazito premijskimi izdelki.

Po drugi strani je njegov osnovni pogonski stroj odločen in zabaven razgrajač, ki se zna s svojimi zmogljivostmi hitro prikupiti vozniku, tudi ko sedi pol metra nad vsemi drugimi. In se ukvarja s skoraj dvema tonama in pol mase ... To pa je že nekaj. Ampak hej – za dobrih pet metrov avtomobila, ki je povrh vsega še s sedmerimi sedeži, priključnim hibridnim sklopom in trilitrskim turbošestvaljnikom, to sploh ni pretiravanje!

Prostornost je na neki drugi ravni

No, ne glede na precej dodelan pogonski sklop, h kateremu se seveda še vrnem, je in bo glavni magnet za nakup tega Američana gotovo velikost in s tem povezani prostornost, praktičnost in udobje. V teh elementih avtomobili iz ZDA pač niso nikoli razočarali. In Explorer ni izjema. Pravzaprav je s stališča evropskega kupca tak paket v bistvu ena sama prostornost na kolesih. Pri čemer je morda celo škoda, da sta šesti in sedmi sedež serijsko vgrajena in imata tudi električno pomična naslonjala (oh, tega pomikanja se ne naveličaš), tako da se skrijeta v dno prtljažnika.

Sicer bi bilo mogoče dobiti še bistveno več od kar 635 litrov prostora v prtljažniku, ki ga je moč povečevati. Ogromno, praktično, enostavno, dosegljivo. Da so zadnja vrata serijsko motorizirana, pa verjetno ni treba posebej poudarjati. In seveda je tudi druga sedežna vrsta pojem udobja v konkurenci – z vzdolžno prilagodljivostjo sedežev in naslonjal.

Tudi sedem odraslih se bo brez prevelikih klavstrofobičnih izbruhov lahko peljalo še kam dlje kot zgolj do gostilne v sosednji vasi. No, če vam je bolj kot za živo silo mar za prevoz druge krame – tudi tu ste prav izbrali. Za kombijevskih dva in pol kubika namreč prostora dobite, če položite vsa naslonjala ...

Kljub temu sem prepričan, da je Explorer s svojim udobjem in opremo v notranjosti, usnjem na sedežih in masažo prednjih sedežev ter vrhunskim ozvočenjem, denimo, vendarle primernejši za prevoz zahtevnih potnikov kot pa stare babičine omare. In v tem poglavju je še najbolj tipičen Američan, saj je sicer temeljito vpeto in vodeno podvozje predvsem: udobno.

Ne glede na serijske 20-palčne pnevmatike (255/55) je podvozje sposobno dobro filtrirati veliko večino tega, kar se pred voznikom znajde na slovenskih cestah. Morda ima podvozje, predvsem zaradi velikih in težkih platišč, tu in tam težavo s kratkimi zaporednimi grbinami, ampak prav moteče to nikoli ni. Morda je mehkobnost vzmeti in blažilcev bolj občutiti pri kombinaciji hitrih zavojev, ko se karoserija dodobra nagne, vendar so kolesa vedno varno na tleh – nihanje karoserije je pač nekaj, kar očitno moti samo Evropejce.

Zabavljaški šestvaljnik v terencu

No, ker sem omenil kombinacijo hitrih zavojev, je že treba takoj dodati, da bi bilo prav čudno, če tega vsaj občasno ne bi preizkusil. Prvič, ker je to Ford, kjer je vodljivost pač nekaj, kar od znamke z ovalom pričakujem. In drugič – sistemska moč tega kolosa je kar 457 »konjev«! Res impresivna številka, ne glede na prej omenjeno maso.

A največ zadovoljstva ponudi trilitrski šestvaljnik s skoraj kvadratnim razmerjem, ki se posledično zvrti s prav nenavadnim veseljem (seveda, vsaj za petmetrskega terenca) in rezkim, polnim kovinskim glasom, ki se tudi odziva na pedalko plina z zabavno ihtavostjo in norčavostjo. No, to je kombinacija zvočne kulise in podajanja moči, ki na mojo veliko žalost izumira, sploh v taki karoserijski podobi. Seveda je zraven tudi e-motor, ki dobro sobiva s šestvaljnikom, saj ta svoj navor razvije precej visoko – šele pri 3500 vrtljajih, zato je njegov hipni navor še kako koristen pri manjših hitrostih in vrtljajih glavne gredi.

Kot običajno vedno najprej zagrabi e-motor, potem pa – v odvisnosti od teže voznikovega stopala na plinu in polnosti baterije (13 kilovatnih ur), a tudi razmer in topografije – svoje doda še šestvaljnik, ki se lahko v delo spravi odločno in glasno. Ves sistem je dobro premišljen in deluje precej homogeno (razen morda ob speljevanju, ko zna Explorer že s kakšnim milimetrom preveč dobro poskočiti), tudi ob prazni bateriji je z rekuperacijo ali z motorjem mogoče vedno držati raven polnosti na takšni ravni, da lahko e-motor po potrebi tudi dovolj intenzivno pomaga pri pospeševanju.

In prav to je področje, ki se ga v Explorerju nisem nikoli naveličal. Kako lahko namreč tak orjak sune in se tako energično izstreli z mesta, je res zabavno in hkrati malce nenavadno. Seveda je koristno prestaviti v vozni program Sport, pri čemer se digitalni zaslon tudi nekoliko spremeni in obarva rdeče, pedalka plina reagira bolj ostro, e-motor posrka zadnji atom elektrike in šestvaljnik deluje nekoliko nervozno.

Preberite še: Elektrika v Sloveniji: država spodbuja javnost k prehodu, sama deluje nasprotno. Takšna je njihova flota

A ob tem so tudi štartni časi impresivni, če že tako hočete. Tudi desetstopenjski samodejni menjalnik, že iz Mustanga, se kar ujame s pogonskim sklopom; prestavlja nezaznavno, le pri odločni vožnji je čutiti, da pri zaviranju preskoči več prestav (navzgor bolj redko).

In stalni štirikolesni pogon je v normalni rabi praktično nezaznaven, na srečo pa je nezaznaven tudi pri ostrejših zavojih, saj je tipičnega podkrmarjenja pri prehitrem siljenju v zavoj s plinom pravzaprav malo. Mi je pa nekajkrat uspelo v pravem trenutku obremeniti zadek in odločno pospešiti, da je sistem več navora pognal spet na zadnjo os, in zadek Explorerja je – na moje veliko veselje in presenečenje – znal celo malce oddrseti.

Vsekakor vaja, ki glede na njegove dimenzije in težo ni za ozke serpentine in gorske lasnice ... Tudi zato, ker je volanski mehanizem za razliko od evropsko zasnovanih Fordov tukaj precej posreden in za moj okus tudi preveč intenzivno podprt, kar se tiče servomehanizma. Posledično je tako manj komunikativen in nenaraven. Spet – njegovo naravno okolje so prej potovalne ravnine kot gorske serpentine.

In zato se na avtocesti dobro počuti. Pri naših hitrostnih omejitvah to pomeni stoično mirnost, res minimalen vdor zvočne kulise, ko lahko pride do izraza odličen zvočni sistem, prostornost in udobje sedežev (no, z mojo izbirčnostjo bi si zaželel več čvrstosti in temeljite podpore telesa). Potovalna zmernost je obenem tudi pogoj za zelo zmerno porabo, ki se lahko ob ležerni vožnji (in praznem avtu) giblje v območju devetih litrov. Ja, tudi s prazno baterijo.

No, tudi sicer je teh obljubljenih 42 kilometrov dosega s polno baterijo pač vprašljivih. Sam nisem prišel niti do 35 ... Pa še takrat je šestvaljnik vse prevečkrat nervozno vskočil, takoj ko sem bil malce bolj neučakan. Ampak bolj bistveno je, da sistem deluje kot polni hibrid tudi takrat, ko napolnjenost pade pod raven, ko je pogonska baterija zmožna zagotavljati energijo za brezemisijsko vožnjo. Kot rečeno – zelo solidnih (dobrih) devet na avtocesti in malce manj na regionalki.

Če boste polnili redno, je lahko poraba tam nekje proti petim, šestim litrom na sto prevoženih kilometrov. Ampak na žalost omogoča Ford le zelo počasno polnjenje, ki za 13,6 kilovatne ure zahteva kar štiri ure in pol. Kar je morda res preveč zadržano za tako omejen doseg.