Test: Ford Puma 1.0 Ecoboost Hybrid Titanium X – Ne grize, le brusi kremplje

Pri Fordu si po upokojitvi Fieste in Focusa niso vzeli veliko časa za žalovanje, ampak so kar pohiteli z novimi, tudi električnimi modeli, ter hkrati prenovili in elektrificirali tudi najmanjšega križanca.

Osvežitveni poseg je bil že precej potreben, saj ima Puma okoli sebe celo krdelo mlajših in agresivnejših tekmecev.

Zelo subtilna osvežitev

A kdor je pričakoval velike spremembe, bo morda nekoliko razočaran, saj so bili popravki na zunanjosti precej malenkostni. No, kakorkoli, Puma ima nove žaromete s svetilnimi diodami in pametnimi funkcijami, nove dnevne svetilke, ki ponazarjajo kremplje divje mačke, Fordov modri oval se je po novem preselil na mask hladilnika, pred tem je bil nad  nad njo, nove so tudi oblike platišč, potem pa se seznam zunanjih sprememb počasi zaokroži.

Nekaj več novitet je v notranjosti, kjer instrumentno ploščo in sredinsko konzolo zdaj zasedata dva digitalnana zaslona, nekoliko večjo diagonalo ima tisti z merilniki pred voznikovimi očmi, a tudi manjši zadošča za upravljanje z najnovejšim Fordovim komunikacijskim sistemom.

A žal so šli notranji arhitekti tako daleč, da so nekatera ključna mehanska stikala, tudi tista za  transformirali v digitalna, česar ne morem šteti v plus in sredinski reži za prezračenje se zdita kot da bi bili dodani nekako na silo.

Z monotonim črnim videzom in mešanico različnih materialov se armaturna plošča v celoti zdi nekako brez domišljije,  nerodna in nelogična, tudi trda plastika  ne vzbuja kakšnih toplih čustev.

 Kot protiutež so sedeži dokaj udobni, prostornost je v skladu s pričakovanji v tem velikostnem razredu, kar velja tudi za prtljažnik, ki v osnovi sprejme 456 litrov prtljage, v njegovem dnu pa je še uporaben nekakšen kletni predal. Z enostavnim zlaganjem zadnje sedežne klopi se prostornina poveča na spodobnih, nikakor pa ne izjemnih 1.216 litrov.

Dodaten vitamin za trivaljni motor

Pri motorjih nič, oziroma spet le malo novega, v glavni vlogi je še naprej razmeroma živahni 1,0-litrski bencinski trivaljnik, ki v šibkejši izvedbi iz sebe iztisne 92 kilovatov (125 KM). Čeprav gre za majhen pogonski stroj, je njegova vlečna sila kar precejšnja, poleg tega mu pomaga  48-voltno blaga hibridna tehnologija, kjer lahko zaganjalnik, ki je hkrati generator z elektriko iz baterije, deluje kot motor in v pogonski sklop prenaša dodaten navor, ter hkrati skrbi za nižjo porabo goriva.

Ta se sicer na našem merilnem krogu ni uspela povsem približati proizvajalčevemu obljubljenemu povprečju, ki znaša 5,4 litra bencina na 100 kilometrov, v praksi pa je Puma zahtevala 6,3 litra. Motor deluje gladko le v območju nekje na polovici uporabnih vrtljajev postreže z nekoliko hreščečim, ušesom neprijetnim zvokom, ki pa se kasneje  spet umiri.

Tudi šeststopenjski ročni menjalnik z gladko tekočo prestavno ročico je dobro uglašen s trivaljnikom, pri čemer je šesta prestava uporabna v precej širokem območju motornih vrtljajev in pravočasno prestavljanje navzgor lahko pripomore k varčevanju z gorivom.

Agilno in spodobno obnašanje

Čeprav je osnova na kateri je postavljena Puma pripadala upokojeni Fiesti, je podvozje zelo dobro uglašeno, kljub temu, da gre za opazno višji in tudi nekoliko težji avtomobil. Zato je kakšen hitrejši vstop v ovinek tisto, kar obožujeta tako voznik kot avtomobil; slednji s suvereno lego in le blago nakazano željo po poplesavanju zadka in voznik , ki se lahko zabava s tem, da brez težav odreagira z natančnim volanom.

In tudi za potniško udobje je dobro poskrbljeno, kljub razmeroma čvrstemu vzmetenju je odzivanje na cestne neravnine dovolj blago, da potniki nimajo posebnih razlogov za pritoževanje.

Prenovljena Puma torej nadaljuje tam, kjer se je vse skupaj začelo in v razredu kompaktnih križancev vztraja z zmernostjo in z občasnim brušenjem krempljev. Če k temu dodamo še uravnoteženo ceno, imajo pri Fordu dovolj razlogov za skrbno nego svoje najmanjše divje mačke.