V ciljnem šprintu razvaja z atraktivnimi, posebnimi različicami

Tisti, ki so Rangerja v eni od treh dosedanjih generacij vzeli za svojega, imajo zelo različne »profile« in pisan nabor prevozniških potreb. Obrtniki, serviserji, kmetje, gasilci in drugi, ki opravljajo terensko delo, z njim dostopajo tja, kjer ni vedno urejenih cest, drugi z njim združujejo poslovno in zasebno življenje, tretji ga imajo za zelo posebne namene. In tisti, ki od takšnega avtomobila pričakujejo kaj več kot delovno vozilo, se z njim lahko odpeljejo na gledališko prestavo ali na gala večerjo. Odprti terenski dostavniki so namreč že nekaj časa namenjeni tudi ustvarjanju vtisa moči in pomembnosti, seveda pa v nekaterih primerih tudi zaradi potrebe po prevozih tovora po slabših voznih podlagah.

SAMOZAVEST PETIH METROV

S samozavestno zunanjostjo si Ranger, ki je že pred časom doživel rahlo osvežitev, zadnjo v tej generaciji, ki pomeni nekakšen labodji spev, dodatno utrjuje primat med sebi podobnimi. Dobrih pet metrov dolg mogočnež ima visoko dvignjen sprednji del; da si dame med izstopanjem ne bi umazale krila, skrbita izbočena pragova, za boljši vtis poskrbijo še zajeten odbijač in zašiljena žarometa, za poudarjanje »mišic« pa veliki in izbočeni kolesni izrezi. Celota deluje zelo skladno, kolikor je v tem avtomobilskem razredu seveda mogoče.

V potniški kabini imajo pri tem nivoju opreme sedeži posebne prevleke, voznik in sopotnik na desni imata tudi privilegij sedežnega ogrevanja. Sedežna oprijemljivost seveda ni takšna kot v športnih avtomobilih, a vseeno se je za Rangerjevim volanom mogoče namestiti dovolj udobno. Armaturna plošča in sredinska konzola sicer že nekoliko kličeta po posodobitvi (ki, kot rečeno, prihaja). Merilniki so v pretežni meri digitalizirani, kar velja tudi za števec motornih vrtljajev, ki ga je treba »priklicati« z ne ravno enostavnim izbiranjem informacij, ki jih nudi potovalni računalnik.

Pohvale vreden je velik sredinski zaslon, ki služi prikazovanju večine pomembnih podatkov in seveda tudi povezovanju s pametnim telefonom ter drugimi zunanjimi podatkovnimi nosilci. Sicer pa se Ranger po količini razpoložljivih asistenčnih sistemov lahko skoraj kosa s Fordovimi osebnimi avtomobili, saj so vozniku v pomoč tako kamera za vzvratno vožnjo kot sistem za ohranjanje voznega pasu in tipalo za zaznavanje vozil v mrtvem kotu, kot eden prvih v tem razredu pa je serijsko opremljen tudi s sistemom za preprečevanje trčenja z zaznavanjem pešcev.

Oznaka Wolftrak pomeni, da je Ranger »okrašen« z nekaj dodatki na zunanjosti in v notranjosti, katerih namen je predvsem poudarjanje klenega terenskega značaja, sicer pa gre za eno od številnih (in v tej generaciji tudi za zadnjo) posebnih serij, ki so jih pri Fordu namenili priljubljenemu pick-upu (Wildtrak X, Thunder, Special Edition itn.) in mu s tem skozi vse življenjsko obdobje dvigovali priljubljenost. Vzporedno z Wolftrakom je prišel tudi Ranger Stormtrak, ki ima nekaj več elementov elegance in športnosti. No, najbolj znan pa je paket opreme Wildtrak, ki se bo nadaljeval tudi v novi generaciji; njegova značilnost so aluminijasti elementi za zaščito podvozja, vzdolžni strešni nosilci prtljažnika in poseben drog nad tovornim prostorom, v notranjosti pa posebno oblazinjenje z oranžnimi šivi.

MOTOR NIMA ODVEČNE ENERGIJE

Rangerjev osnovni pogonski stroj, 2,0-litrski dizelski štirivaljnik, vsaj na papirju s 125 kilovati moči in 420 njutonmetri navora obljublja dobre vozne lastnosti. Deluje precej mirno, izkaže se s prožnostjo v nizkem in srednjem območju vrtenja, tovornjaško godrnjav postane le v višjem območju vrtljajev in pri avtocestnih hitrostih, kjer dobi še spremljavo vetrnega piša. Razmeroma dobro uglajenost mu zagotavljata zamik ročične gredi, ki zmanjša sile trenja ob stene valjev, in optimiziran sklop ventilov z enodelnim modulom odmične gredi. Samodejni desetstopenjski menjalnik dokaj dobro sodeluje z motorjem, le občasno ga zmede kakšna nenadna voznikova želja po ostrejšem pospeševanju, ko nekoliko obotavljivo prestavi navzgor.

Skozi Rangerjevo zgodovino so se pod njegovim motornim pokrovom zvrstili številni pogonski stroji, sprva bencinski in nato dizelski. V posebno lepem spominu mi je ostal 3,2-litrski turbodizelski petvaljnik, ki je več kot dve toni težkega Rangerja s 147 kilovati (200 KM) iz poltovornjaka spremenil v živahno vozilo, s katerim tudi na avtocesti ni dolgočasno, kajti največja hitrost je kar 180 kilometrov na uro.

In potem je prišel še najbolj divji Ranger Raptor, ki je najtrpežnejša in najzmogljivejša različica Fordovega odprtega terenskega dostavnika. V oddelku Ford Performance so ga razvili za resnične navdušence, poganja ga 2,0-litrski dizelski motor z dvojnim turbinskim polnilnikom, ki razvije 157 kilovatov (213 KM) in 500 njutonmetrov navora. Pogonski stroj dopolnjuje desetstopenjski samodejni menjalnik. Ranger Raptor je opremljen s posebej učvrščenim okvirjem podvozja, vzmetenje z dirkaškim poreklom je posebej prilagojeno za spopad z grozljivimi tereni in mora tudi ob zelo hitri vožnji zagotavljati popoln nadzor in udobje.    

A nazaj k »poslovilnemu« Rangerju Wolftraku, pri katerem se prednosti štirikolesnega pogona seveda v največji meri izkažejo predvsem na podlagah, kjer ni urejenih poti in kjer se počuti najbolj domače. Odmik karoserije od tal meri 23 centimetrov, z lahkoto brede po 80 centimetrov globoki vodi, vstopni kot znaša 25, izstopni pa 28 stopinj.

Ko zadnji pogon ne zmore več spopadanja z brezpotjem, lahko voznik s pomočjo vrtljivega stikala na sredinski konzoli do hitrosti 120 kilometrov na uro priklopi še sprednji pogon. Glede na to, da je model osredotočen na terensko vožnjo, se velikim pnevmatikam pridruži tudi elektronska zapora zadnjega diferenciala, ki še poveča zmogljivosti za vse terene, v izdatno pomoč pri spuščanju po strmih pobočjih pa je sistem za samodejno zaviranje. Največja terenska ovira sta lahko dolžina vozila in dolg previs preko zadnjih koles, a vendar je mogoče z Rangerjem, če je za volanom seveda vešč voznik, obvladovati tudi zahtevnejša brezpotja.

ČVRST IN URAVNOTEŽEN

Debele terenske pnevmatike v kombinaciji s 17-palčnimi mat črnimi platišči iz lahke litine in boljšimi zmogljivostmi za terensko vožnjo k temu dodajo vizualno privlačnost ter izpostavijo druge stilske elemente v mat črni barvi, vključno z drogovjem nad tovornim prostorom, ki je s plastiko zaščiten pred odrgninami in praskami ter preprečuje drsenje predmetov. Vožnja po asfaltu je razmeroma čvrsta, velike terenske pnevmatike pa dodajo plast dodatnega blaženja in udobja pri prečkanju grbinaste cestne površine. Po drugi strani pa te pnevmatike resda pomenijo, da Rangerjevo krmiljenje izgubi nekaj ostrine, ki je za tako okoren avtomobil kljub temu dokaj uravnoteženo.

Ranger je torej še vedno dobro oborožen za boj s tekmeci in je hkrati lahko alternativa terencem ter osebnim avtomobilom, pri čemer je treba vedeti, da kljub »mehčanju« ohranja svoj (pol)tovornjaški značaj. In s takšno filozofijo prihaja tudi naslednik, ki se bo za začetek predstavil v najostrejši verziji – kot Ranger Raptor.

Preberite še: Podobnost ni naključna. Pod kožo sta enaka!