Test: Ford Transit Courier 1,5 EcoBlue - Korak naprej ali že kar revolucija?

Morda je njegov povsem limuzinski 'brat' res pobral največ slave in odmevnosti v medijih, tudi zato, ker gre za enega najbolj simpatičnih, cenovno dostopnih  Fordov zadnjih let in - ker se je z njim 'modri oval' vrnil tja, kjer je nekoč žel izjemnne uspehe - v segment skoraj pozabljenih velikoprostorcev. Kurirja so tudi tokrat načrtovali v dveh karoserijskih izvedbah, o velikoprostorcu ste na  straneh Avto magazina že brali, tokrat smo sedli tudi v njegov čisto uporabniški in praktičen 'alter ego', v izvedbo Transit Courier, ki pri Fordu predstavlja lahkogospodarsko vejo njihovih vozil (o poimenovanju pa morda kdaj drugič).

Transit Courier, kot mu uradno pravijo, ima v prvi vrsti nekaj, kar mu lahko njegov limzuinski brat resno zavida. In sicer uporaben, varčen in z zelo dostojnim navorom obdarjen 1,5 litrski turbodizel(ček), ki ga s 74 kilovati (100 KM) sicer res ne razganja od moči, ampak zdi se, da je to za bolj resne dostavniške potrebe, kjer je zraven tudi nekaj kilometrov izven mesta in predmestja, ravno prav. Priznam - v teh nekaj dneh, kar sva se družila, ga nisem ne vem kako obremenil (razen sovozniškega sedeža), ampak upam, si reči, da bi bila ocena precej podobna, vtisi izza volanskega obroča pa tudi. 

Sorodnost (tesna) z velikoprostorcem je jasna

Silhueta je torej identična Tourneu Courierju, ravno tako seveda je zelo podobna tudi zasnova voznikovega delovnega prostora, kar si s stališča ergonomije in upravljalskega udobja zasluži oceno odlično (sploh, ko j egovora o LGV programu, kjer je vsak del udobja podvržen kompromisom). Prostorskega razkošja seveda nisem pričakoval (govorim o kabini, ne o tovornem delu), toda sedež je temeljit in nudi dovolj opore. Seveda pa je treba računati na to, da bodo višji vozniki (vsaj tam, nad 190 cm) imeli nekaj težav z nastavitvami, saj je predelna stena precej blizu hrbtnega dela sedeža. No, sam sem s svojimi 180 cm našel idealen položaj, tudi z volanom (ki je Fordovsko večfunkcijsko pregleden in analogen), pregledost je že zavoljo velikega vetrobrana odlična.

Popolna digitalizacija voznikovega okolja terja nekaj prilagajanja in instrumetna plošča pred voznikom bi, vsaj po mojem mnenju, lahko ponudila kak pogled (simulacija analognim merilnikom recimo) več. Ampak sčasoma sem se seveda privadil in navadil. Ravno tako kot zahteva nekaj privajanja dostop do menijev s stikali pod osrednjim zaslonom za dostop do klimatske naprave, asistenčih sistemov in nastavitev, ... Hja to so navezdanje tudi edina fizična stikala. No, poleg vrtljivega za glasnost - vsaj to ...

Sicer pa se bodo tisti, ki jim je kurirček namenjen v njem dobro počutili tudi zaradi dovolj in dobro premišljenih odlagalnih mest (nad glavami, za instrumentno ploščo, ob osrednji konzoli, ...), predalček za telefon ima možnost brezžičnega polnjenja, prijeten je tudi nastavljiv naslon za desno roko, leva pač počiva na (neprijazno) trdi plastiki obloge vrat. Tako pač je pri gospodarskih vozilih, kjer je robustnost in vzdržljivost na prvem mestu. In Fordov Sync4 omogoča res zanesljivo in hitro povezljivost ter integracijo pametnega telefona, saj je Android Auto s telefonom povezan v nekaj sekundah in pri vsakem zagonu, brez omahovanja.

Tudi v tem modelu - vozna dinamika je na pričakovano visoki ravni

Njegova limuzinska zasnova podvozja ponuja prepričljivo vozno dinamiko, ki je v tem razredu zagotovo med najboljšimi. Ne da bi voznik tovrstnega vozilca to res iskal v prvi vrsti, toda ko gre za profesionalce, ki sedijo v avtu dan za dnem ... Je res dobro vedeti, kaj podvozje in avtomobil zmoreta. Tale kurirček se na cesti in med zavoji obnaša praktično enako kot njegov limuzinski brat. No, z izjemo dejstva, da zaradi večje nosilnosti (do 730 kg zmore prepeljati) vzmeti ob praznem tovornem prostoru pač kratijo nekaj udobja. Seveda je to čutiti, sploh v mestu, ob počasni vožnim ba zaporednih kratkih prečnih grbinah. Toda ob upoštevanju njegovega namena bi rekel, da je kompromis vendarle zelo sprejemljiv.

Sicer pa je prostora 'tam zadaj' za skoraj tri kubike, ali za dve paletni mesti z uporabno dolžino 180 cm in možnostjo podajšanja (s posebno  odprtino na sovozniški strani na 2,67 cm). Dostopnost tovornega prostora je odlična, sploh ob opcijskih drugih drsnih vratih in dodatni osvetlitvi (oboje sicer z minimalnim doplačilom).

Dizel le za komercialno rabo

Ah in naposled motor, ki ga premore le Transit in bi, če bi se pri Fordu tako odločili, pritegnil med navdušence še kar lepo količino kupcev. Tistih seveda, ki želijo z velikoprostrcem narediti nekaj resnih kilometrov - čemur bi moral biti tak tip avtomobila tudi namenjen. Hja, res se mu dobro poda, s strmim prirastkom navora, z zelo zmernim, dobro pridušenim zvokom v klabini, ki resno narašča šele na avtocestnih ravninah. Pa še tam je hrup v kabini bolj občuten le blizu hitrostne omejitve, ki je še dovoljena. Zvočna izolacija je v tovornem prostoru pač manj pomembna - kovinska pregrada pa ni ravno ne vem kak izolator ...

Poleg odlične lege in komunikativnega, za LGV segment celo 'zgovornega' volanskega mehanizma, moram nujno omeniti še izjemen ročni menjalnik, ki je v tem razdu praktično unikum - hiter, natančen, odločen in s prijetno, skorajn nenavadno kratkimi hodi. Lastnosti, ki jih v 'tovornjačku' praktično ne bi pričakoval. No, če bi bila vsaj šesta bolj potovalno dolga, bi bila poraba lahko še nižja. Pa tudi sicer sem (s praznim) Courierjem vozil zelo blizu tovarniškim podatkom, kar je tudi omembe vredno (in z zmerno nogo se je poraba približala petim litrom). Pa tudi brez pretirane pazljivosti sem prilezel kakšnega pol litra višje. Zdaj boste rekli, da neke omembe vredne ralzikle z litrskim EcoBoostom ni. Že, s praznim ali delno obremenjenim Courirjem, toda ob polnem tovornem prostoru in pri visokih potovalnih hitrostih, bo razlika v porabi zagotovo večja. Ampak kot rečeno - vsak lahko izbere opcijo, ki mu najbolj ustreza. Preden vprašate - ne, samodejnosti v menjalniku pa žal ni na voljo.