Test: Ford Transit Courier Furgon Kombi 1,0 - Tri v (zadnjo) vrsto ...

No, seveda je treba takšno trditev tudi dobro razložiti in resnici na ljubo tudi malo - relativizirati. Ampak ideja je dobra in zavoljo praktične rešitve z delno zložljivo (ne pa tudi odstranljivo) predelno mrežo med potniškim in tovornim delom 'kurirčka'. Pa če zdaj takoj malo preskočim – tale model je nekakšen hibrid med potniško (Tourneo Courier) in tovorno verzijo (Transit Courier), saj zmore ob večji dovoljeni obremenitvi prepeljati tudi pet potnikov. Bistvo pa je – ko sta v avtu le dva potnika, je mogoče zadnjo klop (dvotretjinsko deljiva) zložiti in potem z malo spretnosti pričarati uporaben dodaten prostor v prtljažnem prostoru. 

Prilagodljiva kovinska mreža in zložljiva klop … 

To sicer sprva deluje kot zahtevno opravilo, v bistvi pa z malo vaje voznik v nekaj minutah zloži zadnjo klop, odpre oba spodnja (talna) varnostna zatiča pri mreži, jo preloži, pomakne navzgor in spet vpne v – zgornja dva sproščena talna zatiča pri obrnjeni sedežni klopi. In trik je gotov. Klop (tudi zložena) sicer zavzema kar nekaj prostora, pa tudi predelna mreža je vpeta pod kotom, toda še vedno je prostora tam zadaj potem precej več. Courier pa tudi zakonsko ostaja v okvirjih zahtev za verzijo N1, ki zahteva (med drugim) vpeto pregrado (in zaprto tretjo vrsto oken). Dolžina tovornega prostora je pri dnu od tovorne krajša za 37 cm, se pa potem še nekoliko skrajša proti vrhu (naklon mreže). Kakorkoli – s 2,4 kubičnega metra bi to za nezahtevne mojstre, ki želijo tudi vsakodnevno uporaben avto, že moralo zadostovati.

Tule moram še dodati, da sistem zlaganja zadnje klopi in predelne stene morda ni tako domišljen kot pri večji konkurenci (v mislih imam Stellantisov koncept), toda v tem velikostnem razredu kaj tako zapletenega (in cenovno zahtevnega) niti ne pride v poštev. In Fordova rešitev se zdi dovolj domišljena in predvsem cenovno sprejemljiva. 

Temu petsedežniku so namenili tudi osnovni stroj 

Sicer pa je Kombi Furgon za razliko od Tournea na voljo tudi z vstopnim litrskim trivaljnikom, ki zmore 74 kW (100 KM) in je z ročnim menjalnikom cenovno tudi najbolj ugoden petsedežnik v družini tega simpatičnega Forda. Seveda gre v tem primeru za vstopni agregat, čeprav moram reči, da dolgohodni strojček prav nič ne razočara. No, priznam, da avtomobila nisem do vrha obremenil, ampak v neki, recimo temu - delni obremenitvi, pa je trivaljnik dovolj energično poganjal tega Forda že od skoraj smešno nizkih 1400-1500 vrtljajev.

Predvsem pa je njegova dodana vrednost izjemna prožnost skozi celo uporabno navorsko območje in še malo preko. Šele na dolgih avtocestnih ravninah se zdi, da malo izgublja sapo (sicer pa je tudi končna hitrost zaradi krajšega diferenciala zgolj 167 km/h (kar pa je za njegovo namembnost itak dovolj) in včasih je treba za prehitevanje vendarle prestaviti navzdol – ko je pri (šele) višjih vrtljajih tudi izraziteje slišati značilno kovinsko grleno-hropeč zvok trivaljnika. Ki ga sicer uspešno duši, saj je zvočno dobro izoliran, za razliko od kabine, ki je pač izolirana bolj po dostavniških kriterijih, tako da je delo podvozja in zvoke, ki prihajajo od tam včasih tudi odločneje slišati v kabini. 

Kompromis pri udobju na račun nosilnosti 

No, nekaj kompromisov mora voznik skleniti tudi pri voznem udobju, kar je precej logično zaradi povečane nosilnosti. Da so kompenzirali možnost prevoza petih oseb in še omembe vredne mase tovora, je nosilnost tega modela namreč v osnovi za dobrih 130 kg višja kot nosilnosti zaprtega Furgona (vsaj 601 kg). Ampak to je čutiti predvsem v mestu (ob neobremenjenem vozilu), pri počasnejši vožnji na res utrujenem asfaltu, ko hitro postane jasno, da so vzmeti (približno četrtino) čvrstejše in prilagojene bolj težaški, delovni naravi tega modela. Neudobno? Prav zares ne, saj na srečo nekaj tega prevzamejo nase balonske 16 palčne pnevmatike, pri Fordu pa so itak vedno znali s podvozjem …  In zato je tudi visok in oglat kurirček spreten in okreten na cesti, dovolj agilen, da se ne boji vsaj malo bolj dinamične vožnje. Je pa res, da je za Fordove visoke standarde vozne dinamike ta volanski mehanizem malo bolj sintetičen, gumijast, kot pri potniški verziji. Pa spet – naj poudarim tisti del: … za visoke Fordove standarde … Kar me je res malo begalo v tistih mrzlih in mokrih zimskih dneh je bil moteče nastavljen razdelilnik zavorne sile, ki je tudi pri praznem avtomobilu več zavorne sile usmeril na zadnjo os. In s tem je doziranje moči na pedalu postalo precej neugodno, čeprav so se težave z ogretimi zavorami sčasoma umirile. No ja, ta del bi bolj pripisal nastavitvam kot pa napaki … 

Seveda pa je med kompromise poleg okornega in omejenega pogleda nazaj (krilna vrata, mreža), treba šteti tudi porabo, ki je pri zelo zmerni obremenitvi v povprečju dosegala med 6,5 in 7 litri (testni model na tehtnico prinesel dobre 1,4 tone), pa seveda tudi precej skromen doseg s polno posodo goriva, ki je na testu dosegala dobrih 600 kilometrov. Sicer pa bo že držalo - takle dostavnik v prvi vrsti tudi ni namenjen resnim relacijskim vožnjam - za kaj takega imajo namreč pri Fordu večje, prostornejše (in dražje) modele.