Test: Honda Accord Tourer 2.2 i-DTEC Executive B

Odgovor je preprost: podatki na papirju morda res niso tehnično prestižni in ključ testnega Accorda ni objekt, ki bi ga hvalisavo valjali po šanku, da ga vsi vidijo, a v resnici je dovolj. Več je bolj prestižno, a dostikrat nepotrebno. In manj je več.

2, 2-litrski štirivaljni turbodizel, recimo, ima povsem dovolj navora in moči, da te Accord premika hitreje od večine vozil, pa naj bo to v mestu ali na avtocesti. Ja, nekje nad 160 kilometri na uro bi si človek zaželel šeste prestave (bolj zaradi motornih vrtljajev kot hrupa ali porabe), a nuje ni.

Motor in menjalnik se odlično ujameta, če si zaželite športnega delovanja, pretaknete v S namesto v D in na koncu še pomagate z obvolanskima prestavnima ročicama.

Pa v resnici to sploh ni potrebno, ker menjalnik svoje delo opravlja dobro, zmotilo je le rahlo cukanje ob prestavljanju iz četrte v peto prestavo.

Medtem ko smo pri kombinaciji taistega menjalnika in 2, 4-litrskega bencinskega motorja zapisali, da jo odsvetujemo, je z dizlom v nosu položaj prej nasproten kot ne. Za tiste, ki se radi vozijo udobno, varčno in še dovolj hitro, je takšen Accord dobra izbira.

Malenkost več kot 400 litrov prostora v prtljažniku je za vsakdanje potrebe dovolj (serijsko električno odpiranje in zapiranje prtljažnega pokrova pa zelo priročno), za večje kose prtljage se seveda naslonjalo zadnje klopi deljivo zloži.

A tu je treba opozoriti na pomanjkljivost: če imate zadaj desno otroški sedež (kar je pri le enem otroku normalna namestitev), bo zlaganje dvotretjinske leve polovice skoraj nemogoče.

Marsikateri proizvajalec se je že naučil, da mora biti dvotretjinski desni del, enotretjinski pa levi del zadnje klopi. Accord je japonski (kjer je volan na desni), zato je pri njem stvar obratna (in v tem primeru le pogojno uporabna) – pa še zaponka varnostnega pasu je nameščena tako, da je v tem primeru njena uporaba zelo nepriročna.

Vzdolžni pomik sprednjih sedežev bi sicer lahko bil malo daljši, da bi udobno sedeli tudi nad 190 centimetrov visoki vozniki, nad ostankom prostora okoli sebe pa se ni treba pritoževati.

Ergonomija je zadovoljiva, oprema bogata (še posebej glede na to, da je osnovna cena takega Accorda dobrih 34 tisočakov – razen po Avtomagazinovih kriterijih skoraj neodpustljivega dejstva, da Accord nima dnevnih luči), vodljivost in zavore pa na ravni, ki bi jo od avtomobila tega razreda pričakovali.

No, vidite: manj je lahko tudi več. Le pravo kombinacijo je treba izbrati.

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič