Test: Jeep Avenger BEV - Kukavičje jajce v Jeepovem gnezdu

Še preden boste iz žepa potegnili šope bankovcev in jih položili na pult Jeepovega prodajnega salona, najprej malo teorije.

Legenda, ki traja

Firme Willys Motors, ki je v času druge svetovne vojne izdelala Jeepa, že zdavnaj ni več. Leta 1972, ko je ameriška vojska prenehala naročati džipe, jo je pogoltnil AMC. Tega je dve leti pozneje kupil Chrysler in izdelavo Jeepov prepustil eni od svojih tovarn v ameriškem Ohiu. Od tam je Jeepa življenje razneslo po svetu. Namenjen je bil tistim, ki spijo na prostem, tistim, ki jih dejstvo, da je bilo tudi na ravnem sprednji kolesi treba malce siliti v pravo smer, ni spravljalo v slabo voljo. Po tem, ko so jih mladi začeli v obilja polni Ameriki nasajati na velika in široka grobo nazobčana kolesa ter visoka vzmetenja, so postali iskani in zaželeni tudi v Evropi.

Rojevali so se novi, vse bolj prestižni modeli, ki so počasi, vendar suvereno in v najboljši možni meri posvojili tudi pomemben del evropske pogonske tehnike. S cmokom v grlu so ljubitelji znamke sprejeli najprej nemške in pozneje v manjših modelih tudi italijanske pogonske sklope, a na koncu vendarle morali priznati, da ameriška ideja v evropski izvedbi pravzaprav odlično funkcionira. Tako je Jeep skozi leta spremenil svojo vozniško identiteto iz tiste najbolj prvinske, vojaške in rodeovske v uglajeno in udobno. Še bolj pomembno pa je, da izza volana vsem okoli sebe še vedno sporoča: »Močan sem in nepremagljiv, zato mi je vseeno, če je tvoj Mercedes morda boljši.«

Jeep po videzu, po duši malo manj

Po tem, ko je Jeep postal del avtomobilske korporacije Stellantis, so mu dodelili tudi nalogo, da svoj premijski renome ponese tudi v avtomobilski segment, daleč od korenin in osnovne ideje znamke. V razred kompaktnih mestnih križancev. Rodil se je Avenger, znano avtomobilsko ime iz preteklosti, ki z Jeepom nima prav nobene povezave. Prav tako električni Avenger z Jeepom nima nobene zares pristne povezave, če govorimo o pogonski tehniki. Izdelan je namreč na platformi eCMP2, na kateri nastajajo tudi sorodniki Opel Moka-e, Peugeot e-2008 in še kakšen drug avtomobil, ki prihaja s Stellantisovih tekočih trakov.

Ne spreglejte!

• Test: SSangYong Rexton 2.2 XDi Limited 4x4 A/T - Volk v ovčjem kožuhu
• Test: DS 7 Performance Line Plus E-Tense 300 4x4 EAT8 - Obleka ne naredi  človeka

To pomeni, da boste pri električnem Avengerju zaman (vsaj za zdaj) iskali štirikolesni pogon in najbolj prestižne hišne dobrote s tega področja. Hkrati je Avenger tudi prvi povsem električni avtomobil znamke Jeep, s čimer je odmik od tradicije še toliko večji. Poleg tega je to avtomobil, ki so ga oblikovali v Italiji, ima francoske korenine in ga sestavljajo na Poljskem. Kje je tu torej Jeep, če pa je vendarle čistokrvni Evropejec? In priznam, tudi sam sem ob predstavitvi nekoliko nejeverno odmahoval z glavo in bil nemalo začuden, ko se je Avenger okitil še z nazivom evropskega avtomobila leta. Da nekako ne sodi med Jeepe, se mi je zdelo.

Zato mi ni bilo odveč, ko mi je urednik Avto magazina Avengerja dodelil za test. Zanimalo me je namreč, kako so pri Jeepu koncipirali svoj prvi električni avtomobil in čemu vse se ima Avenger zahvaliti za prestižno avtomobilsko titulo.

Prav, naj začnem z zunanjo podobo. Oziroma podrobnostmi, če hočete. Tu Avengerju nimam česa očitati. Ima vse, kar Jeep mora imeti. Ima značilno »lebdečo streho«, dolg pokrov motorja, kratke previse nad kolesi, ki tudi pri Avengerju omogočajo velike vstopne in izstopne kote (20 in 32 stopinj), značilno masko s sedmimi režami, pod pokrov motorja poglobljene žaromete in skoraj 21-centimetrsko oddaljenost od tal, ki sama po sebi jamči, da borbe z mestnimi robniki in podobnim mestnim »pohištvom« ne bi smelo biti. Poleg tega je tu še močno izbočen pokrov motorja, ki je pravzaprav edini opomnik, da vozite Jeepa.

Na sprednjem odbijaču in na platiščih je vgravirana simbolična maska z žarometi (Jeep CJ-7), na spodnjem robu vetrobranskega stekla je silhueta osebe, ki s teleskopom raziskuje obzorje, na zadnjem steklu pa silhueta planin, ki po mojem mnenju najverjetneje ponazarja mehiško gorovje, ki ga je mogoče videti iz mesta Laredo v Texasu (Jeep CJ7 Laredo). V lovu na zanimive podrobnosti sem tako odkril tudi povezavo med grafiko na pokrovu motorja in zadnjimi lučmi, ki bi morale vsaj po mojem mnenju ponazarjati podobo starih vojaških ročk za gorivo, ki so prav tako svojevrsten simbol znamke Jeep.

Notranjost – praktičnost na prvem mestu

No, nasprotno od zunanjosti je detajlov in posebnosti v notranjosti bistveno manj. Armaturna plošča je najenostavnejša med vsemi, kar sem jih uspel videti v zadnjih nekaj letih. Izvedena je povsem enostavno, v treh ravnih linijah, brez kakršnega koli kiča in nepotrebnih ter na silo nametanih dodatkov. Dobro, morda bi lahko bil odtenek obarvanega dela armaturne plošče usklajen z zunanjo barvo avtomobila, a glede na to, da je Avenger tudi dobitnik nagrade za najlepši mali SUV, v tem delu najverjetneje nimam prav.

Resda je odprta polica pred sovoznikom zelo praktična, vendar ji ne bi škodila ustrezna gumijasta podloga, ki bi preprečevala drsenje predmetov levo in desno. Sam sicer nisem najbolj naklonjen odprtim shranjevalnim površinam, saj dajejo videz razmetanosti, a pod črto želi biti Avenger tudi malce igriv avtomobil, pri katerem »popestritve« v obliki slušalk, polnilcev in podobnega niti ne povzročajo posebne lepotne škode. No, za tiste, ki imamo v avtomobilu radi red, je v predalih armaturne plošče in sredinske konzole zares veliko prostora (34 litrov), odprtine pa se diskretno prekrijejo in vse je kot iz škatlice.

Armaturna plošča s svojim minimalističnim videzom omogoča absolutno prevlado dveh velikih barvnih zaslonov. Osrednji infozabavni zaslon je občutljiv na dotik in s 26 centimetri premera tudi dovolj velik, da je rokovanje z meniji in nastavitvami relativno enostavno. Zelo dobrodošla (in menim, da bi tako moralo biti pri vseh avtomobilih) je tudi vrsta klasičnih fizičnih stikal, vključno z vrtljivim gumbom za glasnost.

Praktičen je tudi preostanek kabine, pri čemer zlasti izstopa prtljažnik. Ta je pravilnih oblik in eden večjih v razredu. Je tudi v dveh nivojih, vendar je »spodnja etaža« pri električnem Avengerju večinoma rezervirana za enega ali oba polnilna kabla, ki sta priložena.

Domet in polnjenje

Baterijski sklop z zmogljivostjo 54 kilovatnih ur po navedbah tovarne zadošča za 400 kilometrov električne avtonomije in v toplih jesenskih dneh se je zdelo, da te navedbe niso daleč od resnice. S povprečno testno porabo 18,4 kilovatne ure na sto prevoženih kilometrov bi sicer v mojem vsakdanu baterija zadostovala za 300 kilometrov, a moram poudariti, da se zaradi možnosti polnjenja na domačem dvorišču nisem prav nič ukvarjal z varčevanjem in ekonomiko porabe. Kljub temu sem si vzel nekaj časa in se na pot v osrčje Slovenije odpravil z »lahko« nogo, pot brez težav prevozil s porabo 14,5 kilovatne ure in se tako prepričal o tem, da obljube tovarne stojijo na trdnih temeljih.

Da je življenje s tem električnim pogonskim sklopom mogoče tudi, če živite v bloku, pa bi vas moral prepričati podatek o tem, da se je baterija s 25 odstotkov na 50 kilovatnih ur na Petrolovi polnilnici do konca napolnila v eni uri in nekaj minutah. Največja hitrost polnjenja, ki jo zmore posrkati Avengerjeva baterija, sicer znaša 100 kilovatnih ur, kar pomeni, da bi lahko vse skupaj trajalo tudi manj. Pri Jeepu pravijo tudi to, da je na hitrih polnilnicah mogoče baterijo v zgolj treh minutah napolniti za novih 30 kilometrov dosega. Torej, popijete sok in se odpeljete naprej.

V vožnji

Med vsemi električnimi avtomobili, ki sem jih doslej uspel preizkusiti, me je vožnja v Avengerju v največji meri spominjala na tisto s klasičnim bencinskim ali dizelskim motorjem. Pospeševanja namreč niso tako zelo električno enakomerna in tako na neki način dobro imitirajo značaj ter dušo motorja z notranjim zgorevanjem. Poleg tega na vozne lastnosti zelo blagodejno vpliva tudi relativno majhna masa, ki s slabimi 1600 kilogrami podvozja in pnevmatik tudi v hitro odpeljanih zavojih ne obremenjuje preveč. Karoserija je zelo dobro podprta, saj je nagibanja zelo malo, pri tem pa vzmetenje vseeno ni prav posebej neudobno čvrsto. Menim, da gre razloge za to iskati v nizkem težišču avtomobila, pri tem pa svojo vlogo glede na dolžino Avengerja odigra tudi relativno velika medosna razdalja. Pri manjših hitrostih sem sicer zaznal nekaj poskakovanja čez neravnine, z naraščanjem hitrosti in obremenitve podvozja pa se to postopoma izgubi. Pod črto lahko mirno zapišem, da je Avenger presegel moja pričakovanja, in dvomim, da je kateri koli neposredni tekmec na tem področju omembe vredno boljši.

Zmogljivosti 114-kilovatnega (156 KM) električnega motorja, ki razvije 260 njutonmetrov navora, v kombinaciji s prednjim pogonom zagotavljajo zelo dinamično vožnjo, pospešek z mesta do sto kilometrov na uro v devetih sekundah ter na 150 kilometrov na uro omejeno končno hitrost. Nič dramatičnega torej, vendar hkrati glede na segment, v katerega Avenger sodi, povsem v skladu s pričakovanji. Ne nazadnje Avenger tako le za deset kilometrov na uro in kakšno sekundo zaostaja za bistveno večjimi in dražjimi električnimi tekmeci.

Vstopni kot – terenske zmogljivosti?

Pri avtomobilih s tako zelo razcepljenim značajem, kot je Avengerjev, pravzaprav nikoli ne vem, ali je sploh upravičeno zahtevati terenu namenjene tehnične poslastice, a po drugi strani gre vendarle za Jeep in gledanje skozi prste tudi ni povsem na mestu. No, Avenger tudi pri tem vprašanju ponuja dovolj bogato in hkrati tudi smiselno rešitev. Tri terenske nastavitve (sneg, pesek, blato) in elektronski sistem za pomoč pri spuščanju po strminah bi morali zadostovati za spopad z vsemi vremenskimi in cestnimi okoliščinami, v katerega bi lastnica (menim, da je to avto za nežnejši spol) in občasno njen »primat« utegnila zapeljati Avengerja. Za vožnjo po asfaltiranih površinah pa so na voljo trije programi: Eco, Normal in Sport. Pri prvih dveh je moč omejena na 60 kilovatov (81 KM), vendar za popoln izkoristek moči motorja ni treba brskati po menijih, saj za sprostitev polne moči zadošča odločen »kick down« desnega stopala.

Izstopni kot

Ni dvoma, Jeep je izdelal zelo trendovski in detajlov poln električni avtomobil, ki v odnosu do konkurence na nekaterih področjih ponuja mnogo več. Bog ne daj, da bi se obrnili stran samo zato, ker je električen, kajti na voljo je tudi Avenger z bencinskim motorjem in več terenskega ter enako »šminkerskega« potenciala. Napovedana je tudi različica s štirikolesnim pogonom. Je pa res, da so se pri Jeepu odločili, da je treba za prestiž, tradicijo in imidž mastno plačati.

Končna ocena

Razumljivo je, da mora imeti tudi Jeep električni avtomobil. Z Avengerjem so dokazali, da znajo tudi to, in tako lahko tudi ostane. No, vsaj dokler ljudje ne bomo pripravljeni na električnega Wranglerja. Če vprašate mene, še nismo.

Preberite še:

• Tesla bo udarila tudi med delavce v nemški tovarni