Test: Mazda CX-5 G194 AT AWD Exclusive line - Zvestoba do groba?

Ampak ali sta človek in avtomobil lahko prijatelja? No, dobesedno kot dva človeka prav gotovo ne, vendar obstajajo ljudje, ki se na svoj štirikolesnik navežejo do te mere, da ga ne bi menjali za noben denar. In med takšne nedvomno spada tudi Mazda CX-5, ki se nikoli ne rine povsem v ospredje, ampak si s kar pogostimi posodobitvami ohranja zvestobo in zaupanje uporabnikov.

Analognost ostaja...

Predvsem tistih, ki niso goreči privrženci digitalizacije z zasloni, občutljivimi za dotik, in različnih sicer koristnih, a sem in tja tudi nadležnih asistenčnih sistemov. Mazdini strategi pri CX-5 ostajajo zvesti preizkušeni klasiki (in spodobni meri zdravega razuma), zato posodobljeni komunikacijski zaslon nima digitalnih kvadratkov in živobarvne animacijske navlake, ampak vrtljivo upravljalno stikalo in običajna mehanska stikala izbirnikov na sredinskem grebenu ter umirjeno in razločno grafiko s potrebnimi informacijami.

Vendar pri japonski avtomobilski znamki hkrati sledijo smernicam in tudi CX-5 je »žrtev« iztrebljanja dizelskih motorjev. Tako zdaj ostaneta na izbiro dva bencinska stroja, močnejši, mogočni 2,5-litrski bencinski štirivaljnik deluje brez respiratorne pomoči z dovodom stisnjenega zraka, a vseeno suvereno opravlja svoje delo.

Njegovo delovanje ni najtišje, a njegov zvok se mi je skoraj do zgornje meje delovnega območja zdel prijeten. Navorna krivulja z vrhom 258 njutonmetrov pri bencinsko zmernih 4.000 vrtljajih je soliden dosežek in motor iz sebe iztisne spodobnih 143 kilovatov oziroma preračunano 194 konjskih moči. Kljub odsotnosti turbinskega polnilnika je skoraj nepričakovano odziven, čeprav ne daje občutka odločnosti tako množične konjenice.

Ob tem pa trpi poraba ...

Motorna mogočnost ob teži avtomobila vpliva na neskromnost pri porabi goriva, čeprav  zna nadzorna elek­tronika izklapljati dva valja, kadar ni polno obremenjen (tega voznik niti ne čuti), na primer med mestno vožnjo, ko se poraba giblje okoli osmih litrov, vendar se na avtocesti hitro povzpne prek devetih in tudi povprečje 8,9 litra  na 100 kilometrov merilnega kroga ni nobeno presenečenje.

Pri tem motorju je torej porabo najbolje pozabiti ali vsaj potisniti v ozadje in tudi šestststopenjski samodejni menjalnik si ne zasluži superlativov.  Običajno se predolgo zadržuje v posameznih razmerjih, vendar so prehodi med njimi gladki in na volanu sta prestavna vzvoda, s katerima lahko voznik sam določa kam in kdaj.

Nekoliko moteča je grobost pri speljevanju, ko se že ob rahlo odločnejšem pritisku stopalke za plin sprednji kolesi – kljub štirikolesnemu pogonu – hočeta zavrteti v prazno. Če gre verjeti Mazdini elektroniki, se zaradi sistema GVC (G-vectoring control), v ovinkih glede na zasuk volana malenkostno zmanjša navor motorja in s tem omili prenos mase na sprednji kolesi, zato se CX-5 obnaša bolj suvereno in agilno kot bi se sicer.

Z drugimi besedami, ta japonski športni terenec je kljub letom, ki jih ima na grbi, še vedno presenetljivo vitalen. In če k temu dodam, da še nikoli ni razočaral, lahko rečem, da je uspel stkati nekakšno dolgotrajno prijateljsko razmerje.

Preberite še:

• NOVO V SLOVENIJI: Mercedes-Benz razred V – Samozavestno cilja na vrh potovalnikov prestižnega razreda.