Test: Mazda CX-5 2,5 e-Skyactive G AWD Homura - Dovolj samosvoje in predvsem dostojanstveno

Homura zveni – kaj naj rečem – res japonsko. In to je bil verjetno tudi glavni marketinški trik, da so kupcem vzbudili pozornost in lani (spet) nekoliko tehnično osvežen model, ponovno približali svoji zvesti klienteli. Običajno tisti, ki jim ime Mazda kaj pomeni, vedo, kaj iščejo. In zakaj to iščejo točno tam. Enostavno in preprosto – solidna, skorajda robustna, tehnično malo samosvoja, vedno pa uglajena in v notranjosti japonskom inimalistična in predvsem diskretno premijska.

Tako nekako že nekaj časa dojemam znamko iz Hiroshime, ki zmore ponuditi še kaj več. Toda to so pač atributi, ki jih vsak njihov avto vedno znova komunicira sam po sebi. No, pa da ne bo zamere – še nekaj tiste vozne dinamike in osredotočenosti na voznika je zraven, čemur pravijo Jinba Ittati.

Podvozje in vozne lastnosti so na ravni sodobne konkurence

CX-5 je morda res model, kjer so omenjeni atributi v ospredju, ampak glede na njegovo karoserijsko zasnovo športnega ali cestnega terenca, je to zagotovo model, kjer  boste pri redkih konkurentih našli bolj pristno vozno dinamično zasnovo in takšne občutke. Odlična je ergonomija, čvrsti, temeljiti sedeži in ravno tako temeljito podvozje, kjer je kompromis med udobjem in dinamiko uspel – le da v prid dinamiki.

Pa tudi štirikolesni pogon testnega modela je nastavljen tako, da ga voznik med tekočo vožnji niti ne občuti in šele pri ostrih pospeševanjih iz bolj zaprtih zavojev je čutiti, kako zadek pomaga stabilizirati obremejeno prednjo os in vnesti nekaj tako dobrodošle harmonije v dogajanje.

Zelo spodobno, sploh glede na dejstvo, da je 'Petica' na trgu že od leta 2017 in tako v avtomobilskem vesolju pravzaprav že model, ko bi morala biti zamenjava že za vogalom. Ampak dejstvo je, da se CX-5 dobro spopada z leti, tudi prodajno, zato se jim pri Mazdi ne mudi. Najprej sta (bila) na vrsti večja CX-60 in 80, no potem pa bo čas za kompaktneža. Vsaj še kakšno leto bo treba počakati, prav mogoče pa je, da bo nov model izpeljan iz aktualnega severnoameriškega modela CX-50. Zagotovo pa bo hibridiziran …

Blagi hibrid. Zenkrat

Kot je od lani, ko je CX-5 dobil tudi prenovo, tudi 2,5 litrski štirivaljnik v aktualnem modelu. Seveda gre za blagi 24V hibrid. Hibridizacija, ki pač zmore le komaj zaznavno pomoč štirivaljniku ob pospeševanju in seveda učinkovitejšo rekuperacijo. Vse skupaj v smeri zmanjševanja porabe in zmanjševanja izpusta CO2. No, če zdaj malo prehitim – ugodna razporeditev krivulje navora omogoča lagodno obremenjevanje motorja in nižje vrtljaje, zato je poraba, če le nekoliko sodeluje še voznik, lahko za prostorninsko velik motor in ne ravno peresno lahek model, precej spodobna.

Res pa je, da lahko precej variira – od nekako dobrih sedmih litrov, pa do (v grobem) osem in pol, pri urbanem vsakdanjiku, s kakšnih ostrejšim pospeševanjem. No, za nasmešek na obrazu je treba štirivaljnika res že zavrteti, kajti prav v srednjem območju vrtljajev mu manjka nekaj odločnosti, nekaj njutonemtrov, ki jih turbo stroji tako prijazno in silovito pošljejo na glavno gred.

Premalo? Sploh ne – le drugače. Redki so avtomobili, kjer bi si morda prej želel ročnega kot samodejnega menjalnika. Tale je že eden od njih. Ne zato, ker bi bilo s šestopenjskim modelom s pretvornikom navora kaj resnega narobe (ok, prijazen, udoben in ne prav hiter je), ampak zato, ker bi se velikemu 'atmosfercu' pregovorno dober Mazdin ročni menjalnik s kratkimi hodi res dobro podal!

Homura je sinonim za športnost

Ah, Homura. Seveda – po lanski prenovi so se pri Mazdi odločili, da bodo tudi opremske linije poimenvali nekoliko drugače. Homura sodi tik pod vrh. Povedano drugače – Takumi je na vrhu, ampak predstavlja bolj prestiž in udobje, Homura pa na nek način nadomešča Sport. Predvsem s črnimi poudarki na karoseriji – kot so sijoče črne obrobe blatnikov, ogledal, maska, pa platišča, ustnica spojlerja, … In elegantna črnina se ponavlja tudi v notranjosti, kjer je praktično vse v klavirski sijoči črnini, črnem blagu ali usnju.

Priznam, z decentnimi dodatki kroma in brušenega aluminija je notranjost res elegantna, kombinacija kvalitetnih materialov in natančne izdelave (in dolgega spiska opreme) pa vseskozi kaže, da je Mazda porinila svoje modele povsem do premijcev. Tudi pridih analognosti s precej fizičnimi in na otip prijetnimi stikali (osrednji zaslon je na primer mogoče upravljati le z vrtljivim stikalom na osrednji konzoli) doda nek svoj diskreten šarm v poplavi pretirane digitalizacije. No, zamolkla črnina ima v kombinciji z precej steklenimi površinami tudi svojo manj  prepričljivo plat ob toplih poletnih dneh, ko klimatski naprav skoraj zmanjka sape. 

Preberite še:

• Test: Hyundai Ioniq 6 AWD - Precej več kot le zanimiva pojava