Test: Mazda CX-60 D254 - Kljubovanje s šestimi valji

Test nove največje in najdražje Mazde z oznako CX-60 ste v Avto magazinu brali že v začetku leta. Takrat s prvim Mazdinim priključnim hibridnim pogonom. Danes sicer sedim v na videz popolnoma enaki CX-60 kot takrat Matjaž, pod motornim pokrovom pa – presenetljivo – prisilno polnjen dizelski vrstni šestvaljnik s kar 3,3 litra delovne prostornine. Ne, niste se zbudili leta 2003, tovrstnih motorjev so se znebili res skoraj vsi po vrsti in jih nadomestili z različnimi oblikami hibridov.

Ampak pri Mazdi pač ne bi ostali zdravi, če ne bi tu in tam zaplavali proti toku ter celotni industriji in odločevalcem v Bruslju nastavili ogledala. Obenem ne gre za kak arhivski eksponat, pač pa za nov motor z dobrim toplotnim izkoristkom, s katerim, kot pravijo pri Mazdi, ne bo težav, ko nastopi Euro 7. Ta blago hibridiziran dizelski šestvaljnik prihaja pravzaprav v dveh različicah in ta je močnejša, zmore pa 187 kilovatov moči in zdravih 550 njutonmetrov največjega navora.

Iz Slovenije v Milano in nazaj brez ustavljanja za gorivo

Ne glede na vse je tovrsten pogon v tako velikem avtomobilu z uporabniškega vidika še vedno najbolj primeren, če opravljate veliko daljših poti. O tem me je znova prepričal, ko sva se s sopotnikom peljala do Milana in nazaj. Posodo za gorivo sem napolnil v Sloveniji, tam precej kolovratil po mestu, vmes na avtocesti užival v uporabni zalogi navora in razkošnem zvoku šestvaljnega dizla, ki sem ga skorajda že pozabil. In izkusil, kaj pomeni svoboda dosega.

Zlahka sem se namreč pripeljal nazaj do istega bencinskega servisa v Sloveniji, ne da bi moral na doseg paziti z omejevanjem hitrosti. Povprečna poraba goriva se je ustalila pri 6,2 litra na 100 prevoženih kilometrov. Soliden rezultat za velik SUV s šestvaljnikom.

Tako kot preostali pogonski možnosti tudi ta CX-60 moč na cesto prenaša prek osemstopenjskega samodejnega menjalnika, ta močnejši dizel in priključni hibrid pa tudi na vsa štiri kolesa. Menjalnik pri speljevanju in mestnih hitrostih ni med najbolj spretnimi in prestavlja nekoliko zatikajoče. Navor me včasih kar nekoliko preseneti. Daleč od tega, da bi bilo zares moteče, ampak – menjalnik ni diskreten. Pri pospeševanju izven naselja potem deluje precej bolje.

Dizelska izbira ima pred priključno hibridno še eno prednost. Zadnja os ima manj dela z maso, s katero ima hibridna različica nekaj težav, ki se močno poznajo pri udobju, kot je zapisal Matjaž. Podvozje v tej dizelski Mazdi nima tako izrazitih težav in je lepše uglašeno, čeprav se mi zdi, da bi lahko bilo pri vožnji čez ležeče ovire v okviru mestnih hitrostih precej bolj popustljivo.

Še vedno čutim tudi preveč udarcev zaporednih kratkih grbin. Pri 4,74 metra dolgem družinskem SUV je na čvrstost zaradi vozne dinamike pač boljše pozabiti. Avto je resda lepo vodljiv, zlasti zaradi poudarjenega navora na zadnji osi, nagibanje karoserije na zaviti regionalki je dobro nadzorovano, izkaže se v vožnji čez izrazite grbine in s stabilnostjo na avtocesti. Ampak z zajetnostjo in prostornostjo tega avtomobila v tem smislu pogrešam sproščenost podvozja.

Elegantna notranjost z enostavno uporabniško izkušnjo

Navsezadnje je vzdušje v notranjosti ob mrmranju šestvaljnika umirjeno in elegantno, tudi v tej Mazdi se dobro počutim. Velik in udoben sedež ne nudi prave bočne opore, občutek razkošja in velikosti pa daje že širok sredinski greben. Izkušnja je digitalizirana do neke normalne mere za sodobne potrebe. V njej ni nič posebej atraktivnega ali takšnega, kar ne bi služilo jasnemu namenu.

Pod zaslonom je temeljita vrstica fizičnih bližnjic in že vklapljanje hlajenja sedeža mi med potjo pride v mišični spomin. Grafika na voznikovem zaslonu bi težko bila bolj jasna in pregledna. Skratka pri Mazdi ne pristajajo na poceni trike, ki bi njihove avtomobile naredili bolj zanimive.

Če vaš uporabniški vzorec vključuje redne mestne ali primestne vožnje in si obenem želite še nekoliko hitrejšega pospeševanja, potem morda raje izberite priključni hibrid. Cenovno sta z močnejšim dizlom praktično izenačena, medtem ko je šibkejši dizel z nižjim vstopnim paketom opreme cenejši za pet tisočakov in pol.

Sicer pa je dizelska različica navdušujoče enostaven družinski avtomobil z občutkom razkošja stare šole, ki z nekaj neusodnimi napakami zadovolji na pravih mestih. Natolcevanj o neekološki izbiri pa si ne jemljite preveč k srcu, če je ta za vas res primernejša. Gre za učinkovit motor, ki je že pripravljen na Euro 7.

Preberite še: Škoda je razkrila že praktično vse, zdaj pa vemo tudi, kdaj bomo dokončno spoznali novega Kodiaqa (VIDEO)

BONUS VIDEO: Prodajniški triki, testiranje avtomobilov in kaj je narobe z BMW M2?