Test: Mazda CX-80 D254 8AT AWD Homura Plus - Kaj še preostane gosposki druščini?

Avtomobilski strategi znamke iz japonske Hirošime so že večkrat ubrali drugačno pot kot večina avtomobilskih proizvajalcev, trdno stojijo tudi za filozofijo, da bodo vsaj v bližnji prihodnosti razvijali in izdelovali avtomobile z različnimi pogoni, od dizelskih in bencinskih do hibridnih in električnih. Razvoj vrstnega dizelskega šestvaljnika se v časih, ki niso najbolj naklonjeni termičnim motorjem, morda zdi nekoliko brezglavo, a do zdaj se je skoraj vedno izkazalo, da imajo Mazdini inženirji glave trdno na ramenih.

Sicer pa je petmetrski avtomobil CX-80  med tekmece s prestižnim predznakom že tako vnesel nekaj vznemirjenja, seveda tudi zaradi omenjenega uglajenega, zmogljivega, ter skoraj zgledno varčnega in čistega dizelskega šestvaljnika, ki dokazuje, da takšen pogonski stroj v velikem avtomobilu še vedno predstavlja zelo primerno pogonsko izbiro.

Dodatnih 25 centimetrov

In to kljub temu, da so dizelski motorji v imenu varovanja okolja pred strupenimi izpušnimi plini in tako imenovane trajnostne mobilnosti na listah za ukinitev pri večini avtomobilskih imen. Po drugi strani Mazda s CX-80 ne ponuja avtomobila z zunanjo podobo, ki bi jemala dih, saj gre pravzaprav za dodatnih 25 centimetrov »raztegnjeno« izvedbo nekoliko manjše in prav tako izdatno motorno podprte CX-60.

A se naj za hip vseeno ozrem na zunanjost. Spredaj je ukrojena v značilnem Mazdinem oblikovalskem jeziku, ki ga že nekaj časa zaznamuje velika, v nekakšen zagoneten nasmeh razprostrta maska hladilnika, ki jo na robovih omejujejo razmeroma ozki žarometi. Sledi dolg motorni pokrov, pod katerim se skriva velik pogonski stroj, nato nekoliko nazaj pomaknjena potniška kabina brez dramatično mišičastih bočnih linij in potem še nič kaj posebej vznemirljiv zadek. Ampak, kot celota vse skupaj deluje dovolj skladno, začinjeno s ščepcem elegance

Ambient v slogu prestiža

Vzdušje prestižnosti je zaznavno predvsem v potniški kabini, kjer vsaj na prvi pogled ni videti niti najmanjše sledi cenenosti ali, če temu rečemo drugače, racionalnosti.

Nasprotno, v nivoju opreme Homura plus za prijetno ambientalno vzdušje poskrbijo številni elementi, od usnjenih sedežnih prevlek, do estetskih oblog vrat, pravzaprav pa so je vse narejeno iz kakovostnih materialov in z očitno vse bolj pregovorno japonsko natančnostjo. Smetana na torti je kakovosten zvočni sistem Bose, ki iz sebe spravlja izjemno dodelan zvok in lahko poustvarja tudi ambientalno izkušnjo koncertne dvorane.

Ne glede na stopnjo opreme, je pred voznikovimi očmi vselej pregledna in funkcionalna instrumentna plošča, ki jo niso povsem podredili digitalizaciji, kar štejem v plus, prav tako enostavnost upravljanja komunikacijskega sistema. Vem, goreči zagovorniki digitalizacije bodo rekli, da je komunikacijski sistem zastarel, ker ni v celoti prepuščen  digitalnim ploščicam, ampak dobršen del funkcij voznik uravnava z okroglim vrtljivim stikalom na sredinski konzoli.

Mazda CX-80 je na voljo tudi v konfiguraciji s sedmimi sedeži, pri čemer je druga sedežna vrsta vzdolžno pomična. Potovalno udobje je na visokem nivoju, tudi potniki, ki sedijo v drugi vrsti se nimajo nad čem pritoževati, medtem ko sta zadnja dva sedeža prostorsko manj radodarna in potniki s telesno višino nad 175 centimetrov se bodo verjetno počutili drugorazredno.

Potovalno udobje za dolge poti

0Ko sta zadnja sedeža zložena, prtljažnik sprejme impresivnih 687 litrov, z zloženo drugo in tretjo vrsto sedežev se odlagalni prostor do strehe poveča na 1971 l in lahko sprejme predmete, dolge več kot dva metra, pri čemer ni odveč omeniti, da je prilagajanje sedežev dokaj enostavno. Res pa je, da je prtljažni prostor precej skromnejši, če je na krovu sedem potnikov, v tem primeru gre namreč vanj le 285 litrov.  

Seveda pa je Mazdina admiralska ladja predvsem hiter in udoben potovalni avtomobil, zato tudi na dolgih razdaljah. Od mogočnega sedemsedežnika sicer ni mogoče pričakovati izjemne dinamike, in občasno se mi je zdel nekoliko prevelik le pri pretirani želji, da bi iz njega zvabil športne vozne lastnosti. Z vozniškega vidika je sicer bolj pomembno, da vsestransko električno nastavljiv sedež zagotavlja, da daljše vožnje minejo brez stresa ali utrujenosti.

Podvozje je v primerjavi s CX-60 dejansko nekoliko preurejeno, zato je krmiljenje mirno in progresivno, v ovinkih avtomobil  sledi ukazom z volanom odločno in hkrati pomirjujoče, in čeprav na volanu ni popolnih informacij o stiku koles in podlage, oprijem nikoli ni vprašljiv. Za popolno udobje bi bila nastavitev vzmetenja lahko za vzorec manj čvrsta, a to bi verjetno nekoliko porušilo uglašenost podvozja. . Tudi akustično udobje je solidno, a nič več kot to, kajti v tem razredu se najdejo tudi avtomobili, ki so glede hrupa bolj uglajeni.

Motorna glasba za zadovoljstvo

Po drugi strani je zamolkel nizkotonski zvok 3,3-litrskega dizelskega vrstnega šestvaljnega motorja s podporo prisilnega vpihovanja zraka pravi balzam za ušesa, to seveda velja samo za tiste, ki jim je tovrstna motorna »glasba« pri srcu. Prav nič ne dvomim, da se večini ta pogonski stroj zdi  ustreznejši kot bencinski šestvaljnik v priključno hibridni različici. Tudi dizelski stroj ima rahlo podporo hibridnega elektromotorja, ki se vključi kadar to ukaže krmilna elektronika in zagotavlja tudi regenerativno zaviranje.  

 Kljub orjaški motorni moči in navoru, CX-80 nima nikakršnih športnih ambicij, a pospeševanje je lahko precej odločno, saj 2.168 kilogramov težak avtomobil   z mesta do hitrosti 100 kilometrov na uro potrebuje 8,4 sekunde, kar je za tako mogočen avtomobil več kot zelo soliden rezultat.

Interakcija med dizelskim strojem, elektromotorjem in samodejnim menjalnikom je večinoma naravnana na udobje in uglajenost le pri obremenitvi se elektronski možgani menjalnika nekoliko zmedejo pri izbiranju prestav. Glede na razmeroma veliko težo, agilnih 187 kilovatov (254 KM) in razkošnih 550 Nm navora, je povprečna poraba 7,3 litra na 100 kilometrov v celoti razumna, še posebej, ker je z zmernejšim obremenjevanjem stopalke za plin lahko tudi za skoraj liter nižja.

Kaj torej še  preostane tekmecem?

Kljub velikosti je Mazda CX-80 e Skyactiv D 254 precej okreten avtomobil z razmeroma natančnim krmiljenjem in posledično zanesljivim obvladovanjem ovinkov in oprijemom, ki ga ponuja štirikolesni pogon, pri katerem imata sicer prednost zadnji kolesi. Tudi na neravnih podlagah nastavitev podvozja suvereno nevtralizira motnje stabilnosti, še preden je potrebno posredovanje izravnalne  elektronike.

Tudi to je poleg velikosti, prepričljivih zmogljivosti, nadpovprečne prostornosti in potovalne uglajenosti, ena od značajskih vrlin tega avtomobila. In v primerjavi z neposrednimi tekmeci je Mazda CX-80 na cenovno lestvico umeščena precej nižje kot modeli imenitnejših znamk, oziroma tistih, ki se uvrščajo v visoko družbo.