TEST: Mazda MX-5 G184 Homura - Vsake zabave, tudi dobre, je enkrat konec

Ne, zaenkrat ni bojazni, da bi pri Mazdi ukinili svoj najbolj športni in verjetno tudi najbolj prepoznaven avtomobil. Vseeno pa se bo marsikomu, ki se je pobližje spoznal z zdaj že legendarno MX-5, orosilo oko ob novici, da se poslavlja 2,0-litrski motor.

Preberite še:

• Na prodaj ta edinstveni Ferrari, njegova cena pa vas bo vrgla na zadnjico

Kajpak ne zato, ker bi manjkalo navdušencev, ki bi si pod pokrovom tega športnika želeli ta pogonski stroj, ampak zaradi že skoraj histeričnega evropskega izganjanja motorjev z notranjim zgorevanjem in zaostrovanja okoljskih standardov.

Ob jubileju le manjša osvežitev

Kar nekaj avtomobilskih proizvajalcev je poskušalo narediti kaj podobnega kot je MX-5, a si je večina polomila zobe in Mazda že skozi desetletja uspešno ustvarja po lastnem receptu in skrbi za generacijske  posodobitve. Nekaj jih je prinesla tudi letošnja osvežitev, na primer nove žaromete s svetilnimi diodami, ki so rahlo vplivale na obliko sprednjega dela, v notranjosti nov večji komunikacijski zaslon in “pod kožo” nov asimetrični diferencial z omejenim zdrsom.

In zdaj o tistem, v naslovu omenjenem koncu dobre zabave, ki jo bo konec z ukinitvijo 2,0-lirskega motorja. Na preizkušnjo sem zapeljal enega zadnjih primerkov MX-5 s tem strojem, ki navduši z vsem kar počne, tako z iskrimi 135 kilovati (184 KM) kot tudi z veseljem do vrtenja, vse tja do 7.500 vrtljajev.

Slovo z orošenimi očmi

Živahni bencinski štirivaljnik deluje brez pomoči prisilnega vpihovanja zraka, oglaša se s polnokrvnim zvokom, zaradi katerega je vredno utišati radijski sprejemnik in se predati voznim užitkom. Te občutke mimogrede začini še šeststopenjski ročni menjalnik s kratko prestavno ročico, ki naravnost obožuje čvrsto in hitro prestavljanje, ob katerem povzroči nemir motorne konjence. No verjamem, da je mogoče uživati tudi z 1,5-litrskim motorjem, ki se prav tako rad zavrti visoko, ampak moči je vseeno precej manj.

Pravzaprav so občutki za volanom čudovito nasprotje pretirano elektronsko nadzorovane vožnje, ki je značilna v sodobnih domnevno športnih avtomobilih. Vztrajanje pri ročnem menjalniku in pogonu na zadnji kolesih dvigne raven adrenalina vsakemu vozniku, ki ima v krvi vsaj malo bencina. V ovinke sem se rad zapodil brez posredovanja stabilnostne elektronike,  kajti dobro tono težak avtomobil je odlično uravnotežen in le v redkih primerih je motorne moči preveč za zadnjo os in zadek vselej (razen na mokrem asfaltu) zapleše toliko, da je zabavno, ne pa tudi nevarno.

Platno da, digitalizacija ne

Med prvinske elemente odprtega dvoseda sodi tudi ročno zložljiva platnena streha, ki jo je mogoče z voznikovega sedeža razprostreti ali pospraviti z eno roko. MX-5 ne ponuja razkošne kabine in tudi 130-litrski prtljažnik je na papirju precej majhen, a ima dovolj prostora za osnovno prtljago dveh, ki sta se namenila za vikend pobegniti od ponorelega sveta.

Kljub utesnjenosti voznik in sopotnik (-ica) enostavno najdeta udoben položaj za vožnjo. Tukaj ni digitalizacije in voznik ima na voljo veliko mehanskih stikal. Osrednji zaslon je po  novem nekoliko večji in še vedno ga je mogoče upravljati z vrtljivim gumbom na sredinski konzoli ali kot običajen zaslon na dotik.

Posvečena vloga

Obstajajo malenkosti, ki mi niso všeč, sem na primer spadata držali za pločevinke s pijačo na sredinskem kanalu, ki kar precej ovirata voznikovo desno roko, tudi odlagalnega predala pred sopotnikovim sedežem ni, je pa med sedežnimi naslonjali in opremljen s ključavnico.

Seveda Mazda MX-5 težko igra vlogo edinega avtomobila pri hiši, bolj ga vidim kot dopolnilo za družinskega poglavarja, ki se mu vsake toliko časa zahoče adrenalinska vožnja po zaviti podeželski cesti. V tem poslanstvu pa je ta avtomobil naravnost odličen. Škoda le, da so ga prikrajšali za močnejšega od obeh pogonskih strojev.

Zanimivosti

Kje v Evropi prevozijo največ kilometrov in na katerem mestu smo Slovenci?