Test: Mazda6 CD175 AT Revolution SD

Tisto, kar pri avtomobilu najprej opazimo, je seveda njegova oblika. Mazdine Šestice so bile od nekdaj med bolj očem prijetnimi primerki daljnovzhodnega avtomobilskega oblikovanja in enako velja za novo Mazdo6 limuzinske oblike karoserije. Limuzine v naših krajih sicer niso tako priljubljene kot petvratne različice in karavani, a v tem, višjem srednjem razredu se kupci zanje odločajo dovolj pogosto, da se Mazdina izbira klasične štirivratne oblike karoserije namesto recimo petvratne ne zdi ponesrečena.

Priznati pa je treba, da je oblikovalcem uspelo narisati avtomobil, ki je v celem dovolj prepoznaven in športen, hkrati pa svojih zunanjih mer ne skriva ne preveč ne premalo. Deluje skladno in kompaktno ter tudi zlahka prepoznavo – in dovolj zanimivo, da so se glave mimoidočih za avtomobilom obračale pogosteje, kot običajno opazimo (pri novih avtomobilih). In večina pogledov je izražala odobravanje, torej so oblikovalci svoje delo opravili dobro.

Motorni pokrov je dolg, blatniki so športno izbuljeni, prednja strešna stebrička pa sta blizu vozniku, zato mu prekrijeta precej veliko vidno polje, še zlasti če je višje rasti. Ker je motorni pokrov dolg, vetrobransko steklo pa bližje vozniku kot prej, je bližje vozniku tudi njegov zgornji rob, kar utegne zmotiti visokorasle.

Kaj pa notranjost? Zelo na hitro bi se lahko komu zazdela podobna notranjosti prejšnjega modela Šestice, saj so oblikovalci ohranili koncept treh merilnikov v okroglih obrobah. Seveda so ti na novo oblikovani, med njimi pa je devetcentimetrski informacijski zaslon LCD, ki je namenjen tako upravljanju nastavitev avtomobila kot navigacijski napravi. Za to je treba doplačati 500 evrov, je TomTomova in na trenutke prepočasna pri preračunavanju, včasih pa tudi pri odzivu na pritiske na zaslon. Čeprav je vse te funkcije sicer mogoče upravljati prek za dotik občutljivega zaslona, ima avtomobil še osrednji krmilnik na sredinski konzoli, ki pa je za uporabo manj praktičen kot za dotik občutljivi zaslon.

Prostor? Veliko ga je. Tako spredaj, kjer bodo udobno sedeli tudi visoki vozniki, kot na zadnjih sedežih, kjer ne bo težav s koleni. Limuzinska oblika karoserije seveda pomeni, da je prtljažnik kljub svoji velikosti manj uporaben zaradi manjše odprtine, a je prostora v avtomobilu vseeno dovolj, da se (na primer) tričlanska družina odpelje na tedensko smučanje brez strešnega prtljažnika. Dejstvo, da je tretjinsko deljiva zadnja klop narejena tako, da ima večji del na levi strani, moramo sicer pograjati – večina evropskih proizvajalcev (in marsikateri neevropski) se je že naučila, da mora biti manjši del za voznikom, a ker je pri uporabi otroškega varnostnega sedeža vseeno mogoče dokaj udobno doseči zaponko varnostnega pasu, Mazdi6 to napako skoraj odpustimo. Skratka, prostora je v avtomobilu več kot dovolj in je tudi dovolj uporaben, vključno z odlagalnimi prostori. In sedi se udobno.

Ko smo že pri udobju: Mazda6 ne spada med najtišje avtomobile v razredu. Zvok motorja in piš zraka okoli karoserije sta sicer dobro ukročena in popolnoma nemoteča, bi pa lahko bil bolje zadušen hrup, ki prihaja izpod koles. Kamenčki, vodne kapljice ali sneg, ki jih kolesa mečejo ob dno avtomobila in v notranji del blatnikov, so glasnejši kot v marsikaterem tekmecu. Hrupa sicer ni toliko, da bi resnično motil, je pa razlika opazna. Tu imajo pri Mazdi prostor za izboljšave, nekaj pa ga je tudi pri klimatizaciji, ki občasno dovoli, da se kabina hitro zarosi – na srečo se, ko voznik prepozna simptome in ročno vključi odroševanje vetrobranskega stekla, tudi hitro odrosi.

Oznaka Revolution pomeni resnično bogato opremo: pametni ključ, radarski tempomat, električno nastavljive sedeže s spominsko funkcijo, sistem ozvočenja Bose, biksenonske smerne luči s samodejnim preklopom med kratkimi in dolgimi lučmi, nadzor mrtvih kotov in nenamernega zapuščanja voznega pasu, sistem za samodejno zaviranje ...

Mazda6 z opremo Revolution je praktični prikaz vsega, česar so Mazdini inženirji sposobni – in kljub temu je cena zmerna. Poleg doplačila za navigacijo si lahko doplačilno (kot na testni šestici) omislite še belo usnje in posebno rdečo barvo – in to je to. Vse skupaj za 36 tisočakov, kar je v primerjavi s pri nas prodajno bolj uveljavljenimi konkurenti resnično nizka cena, saj je recimo od primerljivo opremljenih nemških tekmecev po ceniku nižja za vsaj pet tisočakov (seveda se stvari spremenijo, ko prodajalci začnejo ponujati popuste).

Pod motornim pokrovom se skriva močnejša različica novega 2,2-litrskega dizla. Je dovolj uglajen, predvsem pa živahen že v najnižjih vrtljajih, prožen, hkrati pa se tudi rad zavrti do rdečega polja na merilniku vrtljajev. V kombinaciji s šeststopenjsko menjalniško avtomatiko poskrbi, da je (tudi po zaslugi majhne teže, saj ima vsega 1,4 tone) taka Mazda6 lahko suvereno hitra, hkrati pa (z izjemo res redkih drobnih sunkov pri prestavljanju) tudi gosposko uglajena.

Ja, takšna pogonska kombinacija je, če si jo lahko privoščite, res dobra izbira. 8,1 litra povprečne porabe je na prvi pogled sicer zelo povprečna številka, a je treba upoštevati, da vsebuje tudi lepo število hitrih avtocestnih kilometrov. Tisti, ki so bolj zmerni, bi številko zlahka spustili za vsaj pol litra, zelo varčni tudi za liter in več. In ko smo že pri porabi: da je ta čim manjša, skrbi tudi sistem i-stop (start-stop), ki pa je (vsaj pri testni Šestici) deloval nekoliko svojeglavo, še zlasti zato, ker je bilo treba stopalko zavore pritisniti nenaravno močno, da bi se vključil.

Podvozje je kljub serijskim 19-palčnim gumam dovolj udobno, da lahko blaženje neravnin pohvalimo, hkrati pa električni servo (ki je včasih pri parkiriščnih manevrih pretrd) dovoljuje zadosten pretok povratnih informacij od koles proti vozniku.

Da ima takšna Mazda6 nekaj drobnih pomanjkljivosti (nekatere izmed njih so morda lastne le testnemu primerku), ne gre zanikati, a te niso tolikšne, da bi resno kvarile splošno sliko avtomobila. In ko to primerjamo s ceno, je končni rezultat Mazdi6 močno v plus. Toliko zmogljivosti, udobja in (tudi varnostne) opreme za tak denar boste po cenikih večine sodobnih evropskih konkurentov dolgo iskali.

Koliko stane v EUR

Dodatna oprema testnega vozila:

Kovinska barva Soul rdeča    700

Navigacijska naprava    500

Belo usnjeno oblazinjenje    150

Besedilo: Dušan Lukič