Test: Renault Megane Conquest E-Tech Engineered - Osvajanje drugačnosti

Včasih imam občutek, da so kupci postali lahek plen avtomobilskih trgovcev, ki dobesedno vsiljujejo križance – a saj drugega skoraj nimajo več. Pri tem je pozitivno, da je tovrstne izbire res veliko in zato skoraj vsi najdejo tisto, kar iščejo, ali pa vsaj približek. Megane Conquest, ki se na večini zahodnih trgov imenuje Arkana, ni več povsem svež avtomobil, očitno pa so pri Renaultu presodili, da je dovolj obetaven, zato je v motorni paleti tudi hibridni pogon. Ta pogonski slop na neki način lahko predstavlja nadomestek za dizelski motor, ki ga pri tem modelu ni, prav tako ne v novem Australu, ki pa ima že drugo generacijo hibridnega pogona.

Motorni »orkester« je sicer do potankosti podoben Cliu in Capturju; sestavljajo ga 1,6-litrski atmosferski bencinski štirivaljnik z razmeroma (vsaj na papirju) skromnimi 69 kilovati (95 KM) ter pogonski elektromotor in zagonski alternator, ki skupaj prispevata ostanek moči do skupne nazivne zmogljivosti 107 kilovatov (145 KM).

In nikar ne mislite, da je hibridna konjenica podhranjena, saj kupejevskega križanca z mesta do 100 kilometrov požene v solidnih 10,8 sekunde, povsem zadovoljiva pa je tudi največja hitrost 172 kilometrov na uro. No, ne nameravam preveč slikati rožic, ker resničnost vendarle ni povsem brezmadežna. Predvsem sem pri pospeševanju pogrešal nekaj dodatne energičnosti, ki je motorna elektronika ne zna pričarati niti v športnem voznem načinu, še bolj pa me je zmotilo zaganjajoče delovanje samodejnega menjalnika, ki se kar pogosto zmede in obotavljajoče prestavi navzgor ali obdrži obstoječe motorne vrtljaje in po nepotrebnem vzdržuje motorni trušč.

Hibridni način omogoča približno tri kilometre vožnje zgolj na elektriko, kar se obnese predvsem v mestnih vožnjah, kjer ni znatnejšega obremenjevanja stopalke za plin. Tudi sicer se v mestnem okolju bolje počuti, ko lahko e-pogon učinkoviteje pomaga. In seveda hibridni pogonski sklop pripomore tudi k temu, da poraba bencina ostaja v znosnih mejah, ki pa so seveda nekoliko širše, kot obljubljajo tovarniški podatki. Povprečje, ki ga je pokazal merilni krog, je znašalo 6,5 litra, kar je dober liter nad obljubljeno porabo, a še vedno zelo sprejemljivo.

Drugi vidik, ki prispeva k temu, da je Megane Conquest prijeten za vožnjo, ni rezultat zmogljivosti, temveč povratnih informacij krmiljenja, ki v dinamičnih ovinkih razkriva natančno in predvidljivo vodljivost ter še vedno udobno zasnovo podvozja. Če k temu prištejem še zasnovo voznikovega delovnega prostora z digitalnimi merilniki in velikim pokončno postavljenim komunikacijskim zaslonom ter udobne sedeže in prostorsko soliden prtljažnik z osnovnimi 513 litri ter še precej popoln nabor asistenčnih sistemov za varnost in udobje, ki jih avtomobil premore v najvišjem nivoju opreme E-Tech Engineered, se zdi hibridni Megane Conquest uravnotežen in tudi cenovno dovolj sprejemljiv avtomobil. Predvsem za tiste, ki jim niso všeč običajni križanci.

Preberite še: Najpopularnejšega je doletela osvežitev

Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor