Vojna zvezd

Električni Twingo je med električnimi avtomobili eden najcenejših, a je kljub temu za različico s tretjim paketom opreme treba zanj odšteti debelih 23 tisočakov. Oziroma skoraj 19 tisočakov, če se boste pri Ekoskladu dovolj zgodaj postavili v vrsto za nepovratno finančno spodbudo. Navkljub subvenciji pa je v primerjavi z bencinskimi modeli dražji vsaj za polovico, v skrajnem primeru celo dvakrat. Matematični argumenti torej že v osnovi stojijo na zelo trhlih temeljih, a o tem nekoliko kasneje.

V svojih 23 (legalnih) letih vozniške kariere sem se maj­hnih avtomobilov vselej izogibal kot hudič križa. Razen če jo šlo za katerega izmed tistih žepnih raket, seveda. Sicer glede štirikolesnih malčkov nimam nobenih posebnih predsodkov, le ljubša in bližja sta mi udobje in žlahtnost zares velikih. Pretirano kritično oko bi torej lahko Twingu naredilo veliko krivico, hkrati pa je prav, da za spremembo nanj pogledamo skozi prizmo njegovih uporabnikov. Zato sem tokrat za svojo primerjalno in ocenjevalno referenco izbral gospo, ki ima prav takšnega Twinga, le da z bencinskim motorjem – mojo frizerko Špelo.

Špela pravi, da se ji Twingo ne zdi premajhen, všeč pa ji je predvsem to, da je zelo pregleden in okreten ter je zmožen zelo ostro zaviti. Zadnje absolutno drži, saj je velikosti Twinga primeren tudi obračalni krog. Mislim, ta avto se obrne kot viličar, domala skoraj na mestu. Pravzaprav bi me zelo čudilo, če kateremu ali kateri izmed voznikov in voznic ne bi uspelo Twinga parkirati točno med črte, ki označujejo parkirno mesto.

Sogovornica je še dejala, da je zares majhen prtljažnik v zadku, v katerem je tudi motor, sploh ne moti, saj je na zadnjih sedežih dovolj prostora, hkrati pa so tudi zelo dostopni. Seveda sem preveril in ugotovil, da se zadnja vrata res široko odprejo, zatem pa sem najverjetneje izpadel nekoliko čudaški, saj niti nisem dobro vedel, ali bi se na zadnjo klop stlačil z glavo naprej ali z ritjo nazaj.

Sklenil sem, da je zadnja klop sicer odlična kot prtljažnik in hkrati dovolj prostorna za otroke in maj­hne ljudi, mi nekoliko višji pa na njej ne najdemo svoje sopotniške sreče. Nikakor pa to ne velja za sprednji del kabine, saj je tam dovolj prostora za povsem dovolj udobno in hkrati precej visoko sedenje.

Za konec sem Špelo še malce povprašal, kakšna se ji zdi izdelava, izbira materialov in podobno. Špela odločno pravi, da je vse tako, kot mora biti. No, glede tega se z njo povsem ne strinjam, saj Twingo ne skriva dejstva, da sodi v segment, v katerem je treba za čim manj narediti čim več. Vsaj za oči.

Vsekakor drži, da je barvno razgiban ambient simpatičen in da je tudi z vidika ergo­nomije glede na dimenzije zasnovan dobro, bi si pa upal trditi, da je ob vsem tem prilagojen predvsem damam. To trditev naj­lažje argumentiram s tem, da so prostorni in globoki predalčki odmerjeni za ženske dlani, da so vzvodi za nastavitve sedežev lahko dostopni, da so vsa stikala zelo dobro otipljiva in intuitivna, da radio igra glasno, vendar s povprečnim zvokom in podobno.

S Špelo o tehniki in voznih lastnostih nisva razpravljala.

Električni Twingo svojega bencinskega brata prekaša v moči in seveda tudi v masi. Baterije, skrite v dnu vozila pred zadnjo premo, mu dodajo konkretnih 200 kilogramov. S to maso električni motor sicer nima težav, saj je celo živahnejši in do stotice pospeši debele tri sekunde prej, se pa z njo nekoliko teže spopada vzmetenje. Seveda pri tem ne gre za nič posebno problematičnega ali dramatičnega v primerjavi z bencinskim modelom, temveč za še vedno ena od generalno nerešenih težav vseh tovrstnih električnih avtomobilov.

Tisti, ki iščete superiorno vozniško izkušnjo, boste pač morali potrkati na kakšna druga električna vrata. V vožnji torej z izjemo zares zveznega pospeševanja ter neobčutljivosti za cestne vzpone kak­šnih posebnih razlik ne gre pričakovati. Še najočitneje pride do izraza umetno generiran zvok, katerega namen je predvsem opozarjati okolico na prisotnost električnega Twinga, spominja pa na tiste lebdeče in leteče dirkalnike iz filmske sage Vojna zvezd.

Twingo Electric se kot vstopnica v svet električnih avto­mobilov v marsičem res ne zmore kosati z večjimi in prestižnimi avtomobili, toda vsakdanjik z njim je domala identičen, sreča z njim pa odvisna predvsem od infrastrukture, namenjene tovrstnim vozilom. Sam imam srečo, da sem ga lahko polnil na domačem dvorišču. Z dosegom dobrih sto kilometrov je ena od dnevnih rutin tudi ta, da ga ob prihodu domov priklopiš na električno omrežje.

V tem ne vidim nič slabega, priklop namreč vzame le nekaj sekund, konec koncev pa so tudi kavboji ob prihodu domov ali v krčmo svojega konja ved- no privezali za kakšen steber. Nasprotno pa je za tiste, ki živijo v bloku, življenje z električnim avtomobilom svojevrsten logistični izziv. Doslej sem namreč mislil, da so tisti, ki brezciljno tavajo po parkiriščih trgovskih centrov svojevrsten tip priložnostnih brezdomcev, po dveh ted­nih družbe z električnim Twingom pa mi je jasno, da zgolj čakajo, da se njihov avtomobil napolni.

Pravzaprav me čudi, da se med poskusi, da bi ga polnil na javnih in močnejših polnilnicah, nisem niti enkrat konkretno stepel. Pozabite na električno solidarnost med lastniki. Na tem področju je na potezi država.

In stroški vožnje? Indikator porabe električne energije je pokazal, da je testno povprečje znašalo 19,7 kilovat­ne ure na 100 kilometrov. Na domači vtičnici me je torej 100 kilometrov stalo okrog 3,20 evra. Medtem pa je Špela v svojega bencinskega Twinga natočila za dobrih pet evrov bencina. Takole na hitro bi rekel, da je električna matematika za zdaj na strani samo tistih, ki se vozijo zares veliko.