Toyota Avensis Verso D-4D Luna

Odločitev je bolj kot od razdalje odvisna od tega, kam potujete. Če ste namenjeni v recimo Pariz, je letalo jasna odločitev. To je s prihodi in odhodi z letališča do mesta približno štiri ure.

Kaj pa, če potujete v recimo (ostanimo pač v Franciji) Nico ali Cannes? 800 kilometrov, ampak z letalom to pomeni vsaj eno prestopanje in približno 7 ur na poti. Ampak v takem času pridete tudi z avtom. Potem je vprašanje, po katerem načinu potovanja ste bolj utrujeni. To pa je odvisno bolj od avta - na udobje na letalu pač ne morete vplivati.

Da bi preizkusili to teorijo (v resnici je šlo za pot na kongres v Cannes), smo se na pot podali s prenovljenim Toyotinim Avensisom Verso. Sprememb sicer ni veliko, gre predvsem za kozmetične popravke. Tako so novi maska, odbijač pa zadnje luči. Tudi v notranjosti so se pri Toyoti lotili predvsem finih dodelav, vključno z boljšimi materiali, merilnik pa so sedaj dobili osvetlitev Optitron.

Rahle predelave je doživelo tudi podvozje, saj so se Toyotini inženirji odločili za nove blažilnike, predvsem da bi povečali vozno udobje.

Kaj so te spremembe prinesle? Sedi se dobro, na prvi občutek sicer previsoko in predaleč od prepoložnega volana, kar moti predvsem med mestnim manevriranjem, po sedmih urah za volanom (toliko je namreč trajala omenjena pot) pa se izkaže, da voznik ni utrujen, potniki, za katere je tako v prvi kot v drugi vrsti na pretek prostora, pa so zadovoljni.

Testni Avensis Verso je imel sicer tri vrste sedežev, torej je bil namenjen sedmim potnikom, vendar sedenje v zadnji vrsti ni tako udobno kot v prvih dveh, poleg tega je tudi dostop do teh sedežev rahlo zahteven, saj bočna vrata niso drsna, bočna sedeža v drugi vrsti pa se ne umakneta toliko, da bilo res dovolj prostora za plezanje na zadnja dva sedeža.

Poleg tega je ob sedmih sedežih v avtu prtljažnik bolj majhne sorte, že z zlaganjem in s preklopom zadnjih sedežev pa ga povečamo do mer, primernih za prtljago štirih ali petih potnikov. Če zadnja sedeža povsem odstranite, pridobite prostor tudi za počitniško prtljago petih odraslih osebkov.

Pod motornim pokrovom se je tokrat, kot pove že oznaka D-4D, skrival že od prej in iz drugih Toyotinih modelov znani dvolitrski turbodizel, ki zmore 115 konjskih moči. Na papirju sicer malo, toda na avtocesti se izkaže, da povsem dovolj. Motor je prožne sorte, tudi visoke vrtljaje ima rad, tako da doseganje spoštljivih potovalnih hitrostnih povprečij ni zahtevno.

Največji minus, ki bi ga pripisali Versu, je njegov menjalnik. Gibi prestavne ročice so sicer natančni, tudi vseh pet prestav, kolikor jih ima, je dobro izračunanih, toda nekaj manjka.

Šesta prestava, natančneje. Na avtocesti namreč motor (ki je sicer zelo varčen, a sam po sebi ne ravno zgled dobro ukročenega hrupa) pri približno 150 kilometrih na uro začne neprijetno hrumeti, če Versa poženete še hitreje, pa bo treba precej povečati glasnost radia, če boste želeli jasno slišati glasbo. Nič čudnega, saj se pri največji hitrosti motor vrti blizu rdečega polja na merilniku vrtljajev.

Šesta, povsem potovalno naravnana prestava je nekaj, kar Verso z dizelskim motorjem nujno potrebuje. Do tedaj (če seveda veliko časa preživite na avtocesti) svetujemo bencinski motor. Tudi z njim Verso zagotavlja odlično razmerje med ceno in »količino« avtomobila. Oprema je namreč v obeh primerih bogata (klimatska naprava je samodejna, prav tako VSC za stabilnost, usnje na volanu, meglenke . . ), cena pa ugodna.

Dušan Lukič

Foto Saša Kapetanovič