Motocikel, ki prepriča z malenkostmi. A tistimi, ki resnično štejejo

O motociklh, ki so slišali na imena Shadow, Marauder, Virago in tako naprej, mulci takrat nismo vedeli veliko, vseeno pa smo takrat mlade motoriste, ki so bili ravno toliko starejši od nas, da so lahko imeli pravi motocikel, povezovali z neko v oblake zapisano obljubo, da nas čaka svetla in odprta prihodnost. Nepretihotapljena usnjena jakna, balonaste gume, kavbojsko sedlo, nepogrešljiva črna barva in (pre)glasen dvovaljnik. Prav ta opis še najbolj ustreza podobi takratnega ljubljanskega »frajerja«, za katerega smo si mulci, ki smo pred bloki čepeli na mopedih in Vespah, takrat mislili: »Poglej, kako fino se imajo.«

Le kdo bi vedel, zakaj, a dejstvo je, da je v naslednjih desetletjih zanimanje za čoperje, kruzerje in podobne motocikle drastično upadlo, motociklistični trendi pa so se obrnili v smer tako imenovanega avanturizma in svobode. Lepo vas prosim, no. Le kakšni svobodnjaki in avanturisti smo? Čakajoč na podaljšan vikend ali praznik, cepetamo okrog svojih avanturističnih motociklov in fantaziramo o tem, kako bomo obkrožili planet. Počakamo le še toliko, da nam svobodni svetovni ustroj pove, kdaj bomo to lahko storili.

Do takrat pa lahko vozimo kruzerje. Ker so v vsej svoji ležernosti in enostavnosti točno tisto, kar potrebujemo za vsakdanji ter instantni odklop. No, glede na to, da se ta segment motociklizma v zadnjih dveh letih vztrajno razcveta, so nekateri do podobnih ugotovitev prišli že pred mano. Saj ne, da nisem že prej spoznal užitkov tistega lebdečega občutka, ki ti ga pri sto kilometrih na uro pričara kruzer ali custom motocikel z velikim motorjem, a te »kromane« postavljaške zgodbe so v resnici enostavno predrage in premalo praktične.

Preberite še: Še enkrat – zakaj pravzaprav čelada? - Bogovi lahko padejo tudi na glavo

No, Honda CMX 1100 Rebel je vsled vsega zgoraj zapisanega pravzaprav zelo prijetna popestritev, ki je na trg prišla v ravno pravem času. Glede na njegovo ime bi kdo morda pričakoval, da bi bile tiste uporniške vrednote naglašene nekoliko bolj izrazito. Saj veste, zvok, brezbrižnost in tisti nikoli natančno dorečeni »BMK« faktor. A svojega imena Rebel (angleško za upornik) vendarle ne opravičuje v celoti. Upira se namreč trendom, drugače pa je zelo lepo vzgojen motocikel.

V smislu svojega vedenja do voznika, varnosti in prijaznosti do okolja. Drugače niti ne bi moglo biti. Njegov vzporedni dvovaljnik namreč prihaja iz modela Africa Twin, kar pomeni, da je zelo uglajen in predvidljiv. V primeru Rebela še toliko bolj, saj so ga za potrebe ležernega križarjenja nekoliko pridušili, odvzeto moč pa taktično prerazporedili v krivuljo navora. Ne bi rekel, da so motorju tudi kaj bistveno spremenili njegov odločen značaj, so pa s popravki dosegli predvsem to, da drugače vpliva na voznikove potrebe in želje.

Ne bi želel soditi o tem, ali Rebel glede na svojo zunanjo podobo kroji ali pa zgolj sledi oblikovnim smernicam v tem segmentu, je pa dejstvo, da so se njegovi botri bolj osredotočali na praktičnost kot na podrobnosti. Hočem reči, v razredu kruzerjev in custom motociklov so detajli iskana vrednota, a za vožnjo vendarle niso nekaj nujnega. Nisem pa tudi povsem prepričan, če spretni prodajni strategi niso kupcem celo nalašč pustili nekaj manevrskega prostora za dodelave in izboljšave. Seveda, s katalogom dodatne opreme v roki.

Glede na njegovo ime bi kdo morda pričakoval, da bi bile tiste uporniške vrednote naglašene nekoliko bolj izrazito. Saj veste, zvok, brezbrižnost in tisti nikoli natančno dorečeni »BMK« faktor. 

Kakor koli, na pogled je Rebel krasen motocikel. Ravno pravšnja mešanica modernega in klasičnega, pri čemer je tisto klasično (na primer v črno obarvan okvir) malce prikrito, tisto bolj moderno (LED-žaromet, izpušni lonec) pa nekoliko bolj poudarjeno. Krasen je bil tudi vtis, ko sem prvič sedel v sedlast sedež. Okoli okroglega digitalnega zaslona pred voznikom zaman iščem kontaktno ključavnico. Saj res, pri kruzerjih je ta ob strani, pod rezervoarjem.

Motor steče povsem mirno, brez kakšne občutne »brce«, kakršne sem vajen pri tekmecih z dvovaljnim V-motorjem. Vibracij v prostem teku skorajda ni, se pa pojavljajo sorazmerno z naraščanjem vrtljajev. Tam okrog sredine, kjer občutek pravi, da se motor najbolje počuti, je pulziranje dvovaljnika ravno pravšnje, da paše. Ni še tako izrazito, da bi v roke prišli mravljinci, in hkrati vse skupaj ni povsem sterilno.

Tako na prvi pogled po dimenzijah, medosni razdalji ter kotu prednje vilice Rebel od svojih tekmecev nič kaj dosti ne odstopa. Vendar ni popolnoma nič neroden. Lahkoten je že na mestu, med vožnjo pa se zdi lahek kot pero v vetru. Ne znam vam povedati, kakšne so skrajne zmogljivosti tega motocikla, ker enostavno ni potrebe, da bi jih poznal.

Dovolj je vedeti, da boste v vsakem vzponu brez težav prehiteli krajšo kolono avtomobilov, ter predvsem to, da boste v ovinek, ki se bo pred vami narisal po koncu prehitevanja, vstopili mirno, brez strahu, da bi pod stopalkami zmanjkalo prostora za nagib. Ne rečem, da stopalka tu in tam v asfaltu ne bo pustila svojega podpisa, a v svetu custom kruzerjev je Rebel v tem smislu najbolj pogumen motocikel. Sodeč po občutku, pa bi šlo tudi globlje. Ciklistika, glede na razred – odlično!

Ob vseh motociklih, ki sem jih v svoji motoristični karieri že peljal, je le nekaj takih, ki so mi pod kožo zlezli tako hitro kot Rebel. Presenečen sem celo nad tem, da sem v trenutku, ko je bil na dvorišču hkrati z njim tudi veliki bavarski R18, za kratek pobeg iz mesta in njegovega spolzkega ter vročega asfalta izbral prav Rebela. Verjetno zato, ker so hodi vzmetenja še vedno ravno prav dolgi, da Rebel ne sodi med neudobne motocikle. Morda tudi zato, ker je lahkoten in se pusti dinamično peljati tudi skozi kombinacijo ostrih zavojev.

Le to mi ni povsem jasno, kako bi se z njim na primer odpeljal kam daleč v dvoje. Zadnji sedež je namreč zgolj blazinica, stopalke za noge sopotnice pa tako visoko, da bi svojo drago težko prepričal v nekajdesetkilometrsko čepenje nad zadnjim blatnikom. No, glede na prijazen značaj in lahkotnost Rebela ne upam izključiti možnosti, da bi moral biti jaz tisti, ki bi čepel tam zadaj.

Moram priznati, da sem z Rebelom prav rad drsel po asfaltnih cestah skozi gozdove in mimo polj, tudi tja pod temne nevihtne oblake. In samo nebo je bilo tisto, ki me je prisililo, da sva si z Rebelom vzela kratek odmor. To pa tudi nekaj šteje, mar ne?