Ob začetku glavne turistične sezone reševalni pas znova pridobiva na pozornosti. Nanj pa je potrebno še precej bolj opozarjati tudi tujce, ki nanj pogosto pozabijo.
Pred dnevi je minilo natanko devet let, odkar je nastal in v javnost prišel posnetek gasilca, ki na primorski avtocesti v polni opremi teče pred gasilskim vozilom in mu z nagovarjanjem voznikov, naj se umaknejo levo oziroma desno utira pot do kraja nesreče. Gasilec na posnetku je bil Anže Albreht, pripadnik PGD Dolnji Logatec, objavljeni posnetek, ki je hitro zaokrožil po Sloveniji pa je bil napoved sprememb v zakonodaji in mentaliteti slovenskih voznikov.
Albreht je namreč po tem dogodku ustanovil društvo Ustvarimo reševalni pas, s katerim je želel voznike v Sloveniji spodbuditi k temu, da se v primeru zastojev na avtocesti razvrstijo na skrajni levi rob prehitevalnega in skrajni desni rob odstavnega pasu. Pri tem je bil tako vztrajen, da je štiri leta kasneje, leta 2017 njegova pobuda naposled prinesla tudi spremembo zakonodaje, po kateri je ustvarjanje reševalnega pasu na avtocesti postalo obvezno za vse voznike.
Kot pojasnjuje Albreht, se je v Sloveniji v petih letih na tem področju zgodil velik napredek. Za začetek je sprememba zakona poskrbela za to, da so se tudi vozniki, ki so se pred tem izgovarjali na to, da je umikanje na odstavni pas prekršek, pričeli pomikati na rob vozišča ter tako ustvarjati prosto pot reševalnim vozilom. Hkrati so vozniki zakon večinoma 'posvojili', če ne prej pa v glavnem uspejo narediti reševalni pas, ko se mimo pripelje prvo intervencijsko vozilo, ter ga nato vzdrževati, dokler je potrebno.
Še vedno pa se na drugi strani po Albrehtovih besedah vozniki ne zavedajo, da je reševalni pas potrebno vzpostaviti ob vsakem zastoju, tudi ko razlog zanj ni prometna nesreča. Kot kritičen primer tega izpostavlja ljubljansko obvoznico. Na njej do zastojev prihaja vsak dan, ljudje pa tako le redko vzpostavljajo reševalni pas, saj vedo, da razlog za zastoj ni prometna nesreča temveč le gneča. Pri tem pa pozabljajo na reševalna vozila, ki prevažajo posameznike, katerih življenje morda visi na nitki in jim je vsaka sekunda, izgubljena v prometu izrednega pomena.
Zaradi fantomskih zastojev, ki nastajajo med četrtkom in ponedeljkom, lahko reševalci po Albrehtovih besedah od Ljubljane do Logatca izgubijo kar 20 minut časa, kar je več, kolikor potrebujejo za omenjeno relacijo tedaj, ko zastojev ni – brez da bi kršili omejitev hitrosti. To pa je čas, ki pogosto pomeni razliko med življenjem in smrtjo.
Ob teh dogodkih pa je Albreht kritičen tudi do Darsa. Pri družbi, ki upravlja z avtocestami v Sloveniji so namreč ob sprejetju zakona na avtocestnih portalih pričeli s predvajanjem animacij, ki pozivajo k ustvarjanju reševalnega pasu in grafično prikazujejo njegov učinek. Hkrati so tedaj na ograje nadvozov namestili panoje z enako funkcijo. A to ni trajalo dolgo. Grafike so izginile, napisi tudi, namesto tega pa so pri Darsu na portalih ob zastojih predvajali zgolj obvestilo o zmanjšani najvišji dovoljeni hitrosti vožnje in pa informacijo o tem, da je na cesti območje zastojev.
Situacija se Albrehtu zdi tako rekoč absurdna, zato je že spomladi pri Darsu apeliral na to, da grafike in napise vrnejo uporabo. Tedaj so mu obljubili, da bodo to storili, konkretni premiki pa so se pričeli kazati šele v zadnjem tednu dni.
Cestninski nadzorniki bi lahko delali še več
A vrnitev transparentov in grafik je šele prvi korak, k večji ozaveščenosti. Albreht je tako predlagal, da bi na kombijih, opremljenih s svetlobnimi tablami predvajali podobno animacijo, kot na informacijskih tablah, ki bi jih uporabljali v zastojih. Temu pa bi nato dodal še uporabo Darsovih službenih kombijev, opremljenih z modrimi lučmi, ki bi v času zastojev na obvoznici krožili po cesti ter skrbeli za nastanek reševalnega pasu. A ta ideja vsaj zaenkrat še ne bo zaživela, saj na Darsu menijo, da jim zakon tega ne dovoljuje, hkrati pa naj za kaj takšnega ne bi imeli dovolj kadra.
„Če imamo v mestih mestne redarji, jaz smatram cestninske nadzornike kot redarje na avtocestah. Z lahkoto bi tako vklopili intervencijske luči in se vozili skozi zastoje ter ljudi tako opominjali na ustvarjanje reševalnega pasu,“ pojasnjuje Albreht, pri tem pa dodaja:
„Ko bo ljubljanska obvoznica znala ustvariti reševalni pas, bomo zmagali. Seveda pa ljudje potrebujejo grafični prikaz. Še ko ga dobijo, jim je potrebno dopovedati, da so tisti, ki morajo ustvariti reševalni pas v zastoju. Nenazadnje smo doslej podelili že preko 60.000 nalepk 'Ustvarimo reševalni pas' in vendar se dogaja, da pasu ne delajo niti ti vozniki, ki imajo nalepko na vozilu.“
Socialna omrežja kot najboljše orodje za ozaveščanje
Veliko vlogo pri osveščanju o reševalnem pasu igrajo tudi socialna omrežja, kjer kjer je Zavod ustvarimo reševalni pas zelo aktiven. Nenazadnje dnevno objavljajo fotografije s terena (ki jih posredujejo udeleženci v zastojih, pri čemer pa striktno ne objavljajo fotografij, ki jo posnamejo vozniki, temveč zgolj potnik), objavljajo pa tudi video posnetke, ki nastanejo s pomočjo kamer v intervencijskih vozilih. Teh imajo deset, razdeljenih med izbrane enote, posnetki dobrih praks pa so že zašli tudi v tujino.
Fotografije na Zavod prihajajo iz različnih naslovov in tako danes prejmejo fotografije iz praktično vsakega zastoja, pri čemer pa Albreht kritično izpostavlja fotografije prometnih nesreč, ki jih objavljajo pristojne institucije. Mnenja je namreč, da nihče, ne inštitucije, ne posamezniki ne bi smeli objavljati fotografij prometnih nesreč, razen v izobraževalne namene.
Preberite še: Aktualna policijska akcija tokrat z dodatnim sporočilom
Da se stvari vendarle premikajo tudi pri pristojnih organih v pravo smer, pa nakazuje tudi akcija, ki jo Zavod ustvarimo reševalni pas v sodelovanju s Policijo, AVP in Darsom pripravlja v nedeljo, 26. junija na počivališču Lom. Tam bodo na voznikom delili letake in plastenke vode, velik poudarek pa bo namenjen tujim voznikom. Ti namreč predstavljajo velik delež tistih voznikov, ki ne skrbijo za ustvarjanje reševalnega pasu, saj preprosto ne vedo, da je to njihova dolžnost – čeprav je takšna praksa v Evropi, razen v Italiji. Razmišljajo celo, da bi z deljenjem letakov na mejnih prehodih.
Ob tem Albreht dodaja, da bi morali predvsem tujim voznikom nekako dati vedeti, da bodo tudi v Sloveniji kaznovani za prekrške, ki jih bodo storili. Na tej točki izpostavlja predvsem nemške in avstrijske voznike, katerih navade se pri nas močno spremenijo v primerjavi z vožnjo doma. Sicer pa bi večjo prometno varnost dosegli tudi z večjo prisotnostjo policije na cestah – pa četudi ne bi pisali kazni.
Velik zgled povezovanja ljudi in policije je sicer Policijska uprava Kranj, ki je s pomočjo socialnih omrežij zbližala obe strani. Z zabavnimi, a premišljenimi objavami namreč voznike nasmejijo, hkrati pa jim dajejo misliti, ali niso morda sami tudi takšni. Takšno prakso naj bi sedaj povzemale tudi druge uprave, Albreht pa pri tem meni, da je manevrskega prostora še dovolj.