Tehnični pregledi: strah in trepet voznikov

Praviloma se vsak lastnik motornega vozila ali priklopnika na tehničnem pregledu znajde enkrat na leto, so pa tudi izjeme, ki dovoljujejo, da se tehnični pregled opravlja redkeje ali pogosteje. Lastniki novejših avtomobilov morajo prvi tehnični pregled opraviti štiri leta po nakupu, dokler avto ne doseže starosti osem let, pa vsako drugo leto. Podobno velja za lahke priklopnike (do 750 kg skupne dovoljene mase), ki morajo tehnični pregled opraviti na vsake štiri leta. Kot rečeno, so tudi izjeme, ki terjajo pogostejše preglede. Za avtomobile, namenjene javnemu prevozu oseb (taksi), in vozila, ki prevažajo nevarne snovi, velja, da je treba na tehnični pregled vsakih šest mesecev.

Tehnični pregled je v prvi vrsti namenjen zagotavljanju varnosti in tehnični brezhibnosti vseh motornih vozil v cestnem prometu. In seveda je tako tudi prav.

Kaj se pregleduje?

Pri Avto Magazinu ne menimo, da je obvezni tehnični pregled zgolj nujno zlo, ki odloča o tem, ali bo registracijo avtomobila mogoče podaljšati ali ne. Prej obratno, gre za dobrodošlo obvezo, ki vsaj do neke mere zagotavlja, da se po naših cestah in mimo nas ne vozijo smrtno nevarne avtomobilske ruševine.

Seveda ne gre na ves glas trditi, da je tehnični pregled edini kazalnik brezhibnosti in varnosti avtomobila, ne moremo pa spregledati, da kar štirje od skupno sedmih sklopov, ki jih preverjajo strokovnjaki, neposredno vplivajo na varnost vseh udeležencev v prometu. Na tehničnem pregledu bodo svoje pozorno in pričakovano strogo oko vrgli na dokumente vozila, elemente podvozja in krmiljenja, zavorni sistem, pnevmatike, svetlobna telesa, emisije izpuha in obvezno opremo. Ocenjuje se tudi splošno stanje vozila, a za končni rezultat pregleda to največkrat ni bistvenega pomena.

Drži, pri pregledu dokumentov in ujemanju podatkov avtomobila z dokumenti gre res zgolj za (sicer pomembno) formalnost. Drži tudi, da se pri preverjanju kompleta obvezne opreme postavlja tudi vprašanje usposobljenosti in znanja voznika, da opremo (z izjemo varnostnega trikotnika) resnično zna in si upa uporabljati. Pri emisijah izpušnih plinov bi že lahko prišlo do močno razhajajočih se mnenj zagovornikov (ki se po novem lahko imenujejo tudi aktivisti) ene in druge skrajnosti. Morda bi bili tisti, ki so manj naklonjeni ekologiji, strogosti pri meritvah emisij izpuha bolj naklonjeni, če bi vedeli, da nepravilno izgorevanje najpogosteje pomeni tudi večjo porabo goriva, ta pa neposredno vpliva tudi na njihov žep.

Ko gre za varnost, ki je eden od temeljnih namenov tehničnega pregleda, pa o nujnosti in smiselnosti pregledovanja preostalih štirih sklopov niti ni treba razpravljati.

Tehnični pregled ni bavbav

V resnici tisti lastniki in vozniki avtomobilov, ki svoj avto redno vzdržujejo, pred tehničnim pregledom ne bi smeli imeti cmoka v grlu. Navkljub navidezni, pregovorni ali kakršnikoli že strogosti preglednikov naše izkušnje s terena kažejo, da so ti večinoma izredno korektni in z dobro razvitim človeškim občutkom za različne 'življenjske' situacije. No, resnici na ljubo k temu verjetno vsaj malo pripomore tudi star slovenski pregovor, ki pravi, da dober glas seže v deveto vas, boj za stranke pa je kljub več kot milijonu registriranih vozil neizprosen.

Pri preverjanju emisij izpuha na primer praviloma stremijo k temu, da je test uspešen, čeprav imate sami morda občutek, da gre pravzaprav za izživljanje nad vašim predragim avtomobilom. Strah pred tem, da tehničnega pregleda ne boste opravili zaradi pregorele osvetlitvene žarnice registrske tablice, zaradi manjše praske ali udrtine na vratih ali morda kapljice olja in zlomljene antene, je torej odveč, ni pa nujno. V takih primerih je tehnični pregled opravljen pogojno in registracijo lahko podaljšate, se pa seveda pričakuje, da boste  manjše anomalije iz zapisnika o pregledu korektno in v najkrajšem času odpravili.

Kaj lahko storimo sami?

Naivno je, če pričakujete, da bo vaš avtomobil ocenjen kot tehnično brezhiben, če so na njem izrabljene pnevmatike (z manj kot 1,6 mm profila), če je vetrobransko steklo počeno v vidnem polju voznika, če pri zaviranju zanaša, če v podvozju ropota in če je čutna zračnost v krmilnem mehanizmu. V vseh primerih gre za simptome, ki bi jih moral brez izjeme zaznati vsak voznik in zanje pravočasno poskrbeti. Zaradi sebe in drugih, in ne zgolj zaradi tehničnega pregleda.

Spoštljivo je, da pred tehničnim pregledom sami poskrbite, da svetijo vse žarnice, da na pregledno stezo zapeljete z vsaj približno čistim avtomobilom, da je komplet obvezne opreme na vidnem in dostopnem prostoru, da iz prometnega dovoljenja odstranite vse papirje, ki tja ne spadajo, in podobno. Nespoštljivo pa je, da z dna vozila za vrat preglednika kaplja blato, da mora sesti na bananin olupek in poleg vsega poslušati še morebitno modrovanje o tehničnih in tipskih 'posebnostih' vozila, ki se sicer evidentirajo kot napake.

Skrb, da je vaš avtomobil tehnično brezhiben, je vaša dolžnost, ne pa domena obveznega tehničnega pregleda. Samo pomislite, da se dnevno neštetokrat srečujete z nasproti vozečimi se avtomobili, avtobusi, kombiji in tovornjaki. Že to, da v resnici praktično nikoli ne veste, kdo sedi za tistim volanom in s kakšno namero vam po nasprotnem pasu pelje naproti, od vas zahteva polno mero vsaj podzavestnega zaupanja, kaj šele, da bi se morali ukvarjati z zaupanjem v njegovo lastno laično presojo o varnosti njegovega vozila. In zdaj, prosim, na to poglejte z nasprotnega zornega kota. No, to je razlog, da morebitni neuspeh na tehničnem pregledu sprejmete z zavedanjem, da je tako dobro za vse.

Seveda smo podatke o tem, kako dobri oziroma kako varni avtomobili (in tudi druga vozila) vozijo po slovenskih cestah, pridobili v javno dostopnih evidencah, ki beležijo različne podatke o vozilih in tehničnih pregledih. Čeprav te evidence iz različnih vzrokov (baze podatkov, obdelava podatkov, šifriranje vozil po kategorijah ipd.) ne odražajo popolnoma jasne slike, pa je na podlagi vseh razpoložljivih podatkov iz njih vendarle mogoče razbrati neko posplošeno dejansko stanje, ki so ga neuradno potrdili tudi nekateri izvajalci storitev tehničnih pregledov.

Za vozila s slovenskimi registrskimi tablicami tako velja, da periodični tehnični pregled brez posebnih težav opravi slabih 85 odstotkov, dobrih 10 odstotkov vozil pa po pregledu prejme oceno pogojno brezhiben. Pogojno brezhiben pomeni, da so na točkah pregleda odkrite manjše napake, ki naj ne bi bile ključne za varnost samega vozila, na primer pregorela žarnica osvetlitve registrske tablice in podobno. Torej, oceno, da vozilo tehnično ni brezhibno po končanem tehničnem pregledu, prejme dobrih 5 odstotkov vozil, kar je vsaj po nekaterih statističnih merilih in metodah zanemarljivo. Vseeno pa bi bila trditev, da je vse v redu, z vidika varnosti pretirana, če že ne predrzna in neodgovorna.

Glede na pogostost posameznih pomanjkljivosti (med katerimi z vidika varnosti vse ne spadajo med kritične) lahko na podlagi podatkov iz javno dostopnih evidenc utemeljeno sklepamo, da so naše ceste v smislu brezhibnosti vozil relativno varne. Tehnični pregled torej ni nikakršen bavbav, saj je, kot kaže, verjetnost, da ga s svojim vozilom zagotovo ne boste opravili, precej majhna oziroma manjša od petih odstotkov. Če smo nekoliko cinični, so torej naši avtomobili precej bolj varni kot vozniki sami.

Obvezen tehnični pregled tako brez kančka dvoma dobro služi svojemu primarnemu namenu – to je zagotovitev minimalnih varnostnih standardov pri vseh vozilih, ki so dnevno ali občasno udeležena v javnem prometu. Spodbudno je tudi dejstvo, da naši pravilniki o tehničnih pregledih v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami predvidevajo zelo podoben obseg preverjanja posameznih sklopov avtomobila. Seveda obstajajo tudi mnogo strožji režimi, rahlo strožji je nemški, precej bolj rigorozna pa sta na primer švicarski in angleški, kjer posebno pozornost namenjajo tudi splošnemu vizualnemu stanju avtomobila. Kakorkoli, če gre zaupati statistiki, potem naši pregledniki na tehničnih pregledih svoje delo opravljajo dobro, predvsem pa v duhu tega, da je varnostna brezhibnost vozil vedno na prvem mestu. Glede na to, da slovenska zakonodaja dopušča nekaj minimalnih toleranc (omenjena pogojna tehnična brezhibnost), lahko zaključimo, da je v tej državi to področje dovolj zgledno urejeno.

Tako kot je nas, bi verjetno tudi vas še posebej zanimalo, kako se na tehničnih pregledih izkažejo posamezne znamke, morda celo posamezni modeli avtomobilov. Žal, odgovori, ki jih ponuja obstoječa statistika v kombinaciji z informacijami s 'terena', ne omogočajo korektnega posplošenja.

Prvič: Obstoječe baze podatkov niso najbolj vzorno urejene po posameznih klasifikacijah vozil, letnikih vozil, znamkah, modelih, prevoženih kilometrih in ne nazadnje tudi po opisih ugotovljenih pomanjkljivosti. V prvi vrsti bi to zahtevalo najmanj uvedbo ustreznih kod za vsakega od naštetih parametrov, nato pa še nekajletno pridobivanje poročil in seveda ustrezno obdelavo podatkov.

Drugič: Nabor znamk, razredov in modelov vozil je enostavno preobsežen, da bi si lahko privoščili korektno posploševanje. Tudi vozila iste znamke so si po posameznih razredih v marsikaterem primeru tehnično zelo različne, posledično pa so različne tudi težave, ki veljajo za standardne. Za še več zmede na tem področju poskrbijo periodične prenove modelov in modifikacije ('facelifti'), ki jih tovarne ne uporabljajo zgolj za osvežitev, temveč so te namenjene tudi nujno potrebnim izboljšavam, h katerim pozivajo servisna poročila, vpoklici in seveda pričakovanja in razumevanje kupcev. Da nekoliko ponazorimo, neki model avtomobila je bil pred prenovo znan po težavah z zadnjimi zavorami (bobnaste zavore), potem ko je ob prenovi dobil tudi zadnje kolutne zavore, pa so težave praktično izginile.

In tretjič: Izkušnje kažejo na to, da na tehnično brezhibnost avtomobilov oziroma njihovih posameznih sklopov v veliko večji meri, kot sama tovarniška kakovost, vplivajo tudi obraba (ne nujno zaradi prevoženih kilometrov), vzdrževanje in splošna nega avtomobila, ravnanje z avtomobilom ter seveda tudi specifične tehnične lastnosti. Nič ni namreč nenavadnega, če se bo na primer relativno mlad prestižen avtomobil z avtomatskim menjalnikom na tehničnem pregledu srečal s problematično parkirno zavoro. Pri takih so na primer delovne in parkirne zavore pogosto sistemsko ločene, zaradi redke uporabe (ročica menjalnika v položaju P v času mirovanja vozila) pa pogosteje prihaja do napak v delovanju parkirne zavore. Z vse bolj prisotno avtomatsko elektronsko krmiljeno parkirno zavoro je takih napak seveda vse manj. Tudi sicer velja, da so z napredkom v avtomobilski tehniki nekatere nekoč pogoste napake danes relativno redke (primer: meritve emisij izpuha).

Iz zgoraj navedenih razlogov tudi najbolj izkušeni pregledniki težko oziroma recimo raje zelo neradi posplošujejo, kadar beseda teče o potencialni tehnični brezhibnosti določene znamke ali modela avtomobila. Na podlagi izkušenj seveda še kako dobro vedo, katere potencialne hibe lahko pri določenem avtomobilu pričakujejo, a na tehničnem pregledu stoodstotnega modela za zdaj še niso naredili.

In če se vrnemo na skrb za avtomobile: v štirih letih od nakupa novega avtomobila se z njim dogaja marsikaj. Nekateri pristanejo v rokah posameznikov, ki jih le poredko vozijo, in še to večinoma na kratke razdalje. Spet druga vozila bodo v tem času na cesti prevozila tudi več sto ali celo več sto tisoč kilometrov. A tudi veliko število kilometrov pogosto ne predstavlja ovire, ko je govora o brezhibnem stanju vozila. Pravzaprav je v tem primeru pogosto govora o službenih vozilih, ki so poleg vsega lahko celo del službenih flot, upravljavci teh pa imajo običajno že vnaprej pripravljen načrt servisiranja, zaradi česar so ta vozila večino časa v dobrem stanju. Vozila, ki so na drugi strani le redko na cesti, pa so pogosto izpostavljena slabemu in nerednemu vzdrževanju, kar posledično lahko vodi v stopnjevanje težav.

Kateri so torej dejavniki, ki vplivajo na to, ali je vozilo tehnično brezhibno in kako kar najbolj povečati možnosti za to, da bo avtomobil uspešno opravil tehnični pregled – prvega po štirih letih po nakupu in potem po predpisani periodiki. Vendarle gre pri tem tudi za vprašanje varnosti voznika, potnikov in seveda preostalih udeležencev na cesti.

V prvi vrsti je najpomembnejše, da se na avtomobilih izvajajo redni servisi. Vsak proizvajalec za vsak avtomobil predpiše servisne intervale, ki znašajo med 15.000 in 30.000 kilometrov oziroma enkrat letno. Ne glede na to, da če avtomobil ne prevozi s servisnim intervalom predvidene razdalje, to ni razlog za vožnjo mimo servisa, saj je treba servis izvesti vsaj enkrat na leto. Temeljit servisni pregled ne predvideva zgolj kontrole tekočin in filtrov, ampak tudi druge še kako pomembne sklope avtomobila. Marsikaterim sistemom namreč 'počitek' in zgolj občasna uporaba ali pa zgolj uporaba na kratke razdalje ter znotraj mest škoduje neprimerno bolj kot pa neprestana uporaba.

Še posebej so temu recimo izpostavljeni vsi novejši dizli, saj slabo izgorevanje in posledično večje količine škodljivih izpustov, ki ob tem nastajajo, lahko zamašijo filtre trdih delcev, vplivajo na senzorje pretoka zraka in podobno, kar posledično privede do odpovedi tovrstnih sistemov in količine izpustov izven toleranc in omejitev. Sicer pa se na tehničnih pregledih, tako pri starih kot pri novejših avtomobilih, kot največja težava kažejo težave s podvozjem. Statistika namreč kaže, da je skoraj ena četrtina vseh okvar, zaradi katerih avtomobili ne opravijo tehničnega pregleda, vezanih na ta sklop vozila. Redna uporaba v nasprotju z zgolj občasno rabo vozila ključno pripomore h gibljivosti in funkcionalnosti gumijastih puš in v gumo vulkaniziranih drogov, zglobov in podobnega. Obraba teh delov privede do zračnosti v podvozju, posledično pa to občutno vpliva na vozne lastnosti in varnost.

Prav morebitne tovrstne okvare pa tudi številne druge, ki se pojavljajo na lestvici najpogostejših razlogov, zaradi katerih avtomobili ne opravijo tehničnega pregleda – med njimi so tudi recimo metlice brisalcev različne kontrolne lučke – pa bodo serviserji v sklopu rednega vzdrževanja večinoma preverili že sami. Tudi zato je priporočljivo, da svoja vozila servisiramo pri pooblaščenih servisih oziroma vsaj renomiranih delavnicah, kjer bodo tudi tovrstnim manjšim pomanjkljivostim namenili vso potrebno pozornost in skrb.

Dodatna prednost, ki jo prinaša servisiranje na pooblaščenih servisih, se na dolgi rok izkaže tudi na področju, ki mu tako lastniki kot nepooblaščeni serviserji namenjajo premalo pozornosti – pri vpoklicih. Čeprav se o tem ne govori preveč naglas, se praktično vsi avtomobilski proizvajalci soočajo s potrebo po vpoklicu svojih vozil, pri čemer je pogostost vpoklicev večja pri vozilih prvih modelnih letnikov. Razlogi zanje so različni, napake, ki se tu pojavljajo, pa v določenih primerih lahko vplivajo na to, ali bo neki avtomobil opravil pregled ali ne. Tovarne svoja vozila vpokličejo s posebnim vabilom na servis, v nekaterih primerih pa pooblaščeni serviserji brez posebnega pompa izvedejo tako imenovani tihi vpoklic. Kot rečeno, prvi vpoklici se navadno zgodijo kmalu po začetku proizvodnje, znani pa so tudi primeri, ko so na servis vabili avtomobile, stare več kot deset let.

A brezhibnost vozila ni vedno odvisna zgolj od ustreznega servisiranja v predpisanih rokih in kontrolnih pregledih. Veliko namreč lahko za skrb avtomobila stori vsak posameznik sam. Začne se že pri sami vožnji. Izogibanje luknjam in (prehitri) vožnji po makadamu bo v prvi vrsti pripomoglo k daljši življenjski dobi amortizerjev (in drugih komponent podvozja), zaradi okvare katerih tehničnega pregleda ne opravijo slabi trije odstotki vozil, hkrati pa predvsem izogibanje makadamu zmanjšuje možnosti poškodb karoserije.

Morda se sliši pretirano, pa vendarle – že drobno kamenje makadamskih cest lahko poškoduje lak in zaščito karoserije, kar posledično pripomore k rjavenju karoserije in v najslabšem primeru sčasoma celo strukturne poškodbe vozila. K temu so sicer v veliki meri nagnjeni predvsem avtomobili azijskih znamk, niso pa redki primeri tovrstnih poškodb niti med evropskimi proizvajalci. Premišljena vožnja bo sicer vplivala tudi na druge sklope vozila, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Namesto da med spuščanjem po klancu navzdol zavirate izključno z zavorami, je vmes, kolikor je to le mogoče, priporočljivo zavirati z motorjem, saj tako razbremenimo zavorni sistem, preprečimo pregrevanje diskov in ne nazadnje tudi prekomerno obrabo materiala.

Medtem ko ustrezno servisiranje in zmerna vožnja predstavljata prvi in drugi element za zagotavljanje tehnične brezhibnosti vozila, pa ne smemo spregledati še tretjega. Ta je marsikateremu vozniku oziroma lastniku vozila tuj. Gre enostavno za pozornost do avtomobila. Da vsake toliko časa očistimo vozilo zunaj in znotraj – zlasti v zimskih mesecih, ko vlago v zraku spremlja umazanija s ceste – preverimo brisalce vetrobranskega stekla, preverimo delovanje žarometov, morebitno vlago v njihovi notranjosti ali morebitno zbledelost in posledično motnost zunanje površine (pojav, ki je zadnja leta po nadomestitvi steklenih žarometov s plastičnimi vse pogostejši), stanje tesnil vrat in stekel ... Saj ni treba veliko, le odprta ušesa in oči vsakič, ko se usedemo v vozilo, ter kako uro časa med koncem tedna enkrat na mesec – in rezultat bo tu. Tako kot velja za ljudi, velja tudi za avtomobile: bolje preventiva kot kurativa.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja